Kako pomirite otroka, ko kriči in stresa jezo?
Vsakemu staršu se je že zgodilo. Navadno ne za zidovi štirih sten, ko bi situacijo še lahko mirno obvladali in utišali lasten ego, ampak pred širnim občinstvom neodobravajočih nakupovalcev, razširjenega družinskega omizja ali pa na otroškem igrišču, ki je kot nalašč ravno takrat bolj obljudeno, kot sicer.
- Preverite tudi: Ženske, tega dela telesa ne smete zapostavljati!
Otrok doživi izpad.
Kriči, ker mu ne želite kupiti še četrte različice iste igrače; ker se odpravljate, zanj pa nikakor še ni nastopil čas za odhod; ker mu je nekdo porušil ravno dokončan peščeni grad ali pa, ker ste mu med vračanjem domov pozabili še petsto dvaintridesetič pokazati najljubšo izložbo in jo je tokrat zamudil. Ne glede na glavni razlog – ki to po navadi sploh ni – so otroška čustva velika, vaše nelagodje pa prav tako.
Kaj storiti?
Najprej ozavestite, da čustveni izbruhi pri otrocih skoraj nikoli niso povezani z navideznim povodom zanj. Otrok je bodisi utrujen, bodisi preveč stimuliran. Zato izpada ne enačite s slabim starševstvom ali razvajenostjo, sicer boste dregnili še svoj lasten ego in tako bosta prej ko slej kričala oba.
Odreagirajte kar se da mirno. Z mirnim tonom in mirno držo telesa. Spustite se na očesno raven otroka in počakajte, da vas bo pripravljen poslušati. Če otrok še vedno ihti ali kriči, potem govorite v prazno.
Vaš prvi odziv naj ne bo kritika, pač pa prepoznava in potrditev otrokovih čustev. “Videl sem, kaj se je zgodilo. To te je prizadelo.” “Razumem, da si želiš ostati/tiste igrače. Zato si zdaj žalosten in razočaran.” “Vem, padel si. To pa boli.” S tem ste naredili pol poti k pomiritvi.
Ponudite tolažbo.
Objem, roko, ali pa samo enostavno – bodite poleg in s tem otroku pomagajte “razelektriti” telo, držite prostor za pomiritev. Nikakor pa ga ne kaznujte z osamitvijo, ko vas potrebuje.
Če se boste držali teh napotkov, nikar ne računajte, da teh izpadov ne bo. Bodo pa ti bistveno krajši in sčasoma manj intenzivni kot bi bili, če bi se poslužili tistih instinktivnih: “Pa saj sem ti rekel, pa ne poslušaš,” “Poglej se, kakšen si” ali pa “Nič ni bilo, je že v redu,” pospremljenih s povišanimi toni in užaljenim odhodom. S tem namreč najprej poglobite otrokovo stisko, s ponavljanjem takšnih reakcij pa se lahko zgodi, da bo otrok “otopel” in pričel tlačiti lastna negativna čustva saj bo razumel, da z njimi za vas ni sprejemljiv oziroma dovolj dober.
Intenziven čustven izbruh je velika preizkušnja za vsakega starša.
A če boste ob njem ohranili mirno kri, boste otroku s tem dali pomembno popotnico za prihodnost. Zavedanje, da je ljubljen ne glede na vse in zemljevid za upravljanje z lastnimi čustvi v stresnih situacijah. Ni izvedljivo vselej, gotovo pa večkrat, kot nam dopusti lasten ego.
Prisluhnite podkastu z Borutom Pahorjem!
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
