Darinka Pavlič Kamien: Zgodba o tem, kako vam lahko tek spremeni življenje

Darinka Pavlič Kamien: Zgodba o tem, kako vam lahko tek spremeni življenje (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
24. 9. 2008

Pred desetimi leti se je Darinka Pavlič Kamien, vodja službe za odnose z javnostmi v Telekomu Slovenije, odločila za korenite spremembe.

Prej je bila zaposlena le pri enem delodajalcu, ki jo je štipendiral v srednji šoli in na fakulteti. Imela je dobro službo in socialno varnost. Pri 40 letih je dobila ponudbo za novo službo, ki je bila bolj odgovorna, izpostavljena, predvsem pa je Darinki predstavljala večji izziv. Sprejela je ponudbo in prevzela vodenje oglaševalske agencije.

Če se zdaj, pri svojih 50 letih, ozre nazaj, vidi, da je vse dobro v življenju prišlo z zamenjavo službe in z dejstvom, da se je morala spopasti z novimi dimenzijami sveta. Odločitve ni nikoli obžalovala, čeprav je bilo mirnega življenja konec. Na novi poti ji je pomagala predvsem dobra volje.

Pravite, da se je z zamenjavo službo pozitivno spremenilo tudi vaše življenje. Kaj je zdaj drugače?

Darinka: Življenje ni samo služba in nekaj malega družine, življenje so tudi prijatelji, kultura, šport, počitnice … prosti čas. Treba je začeti dihati in živeti.

To obdobje je pri meni pomenilo prelomnico. Pri 43 letih sem spoznala svojega moža, pri 45 letih sva se poročila. To so bila super leta, ker sem svojo notranjo spremembo doživljala zelo zavestno in premišljeno. Vedela sem, da bom zmogla. Ko si mlad, včasih prehitro obupaš ali pa te prične prehitro zanimati kaj drugega. V zrelih letih čutiš notranjo moč, odločitve so bolj premišljene, zato je prepričanje o doseganju ciljev bistveno močnejše.

Ste se že prej ukvarjali s športom?

Darinka: Vedno sem bila športni tip, saj sem smučala, z drugimi športi pa sem bila le kampanjska prijateljica. Vendar je bila mama športnica, smučarska tekačica v državni reprezentanci, tako da je v družini vedno vel športni duh. Toda ljudje smo v osnovi narejeni malo bolj lenobno. Prave energije, da bi se ukvarjala s športom bolj resno in predvsem bolj redno, ni bilo. Potem sem si postavila cilje.

Dvakrat sem pretekla Ljubljanski rekreativni maraton, letos pa grem na pol maraton, ki meri 21 kilometrov. Letošnji zastavljeni trening, preteči vsaj 500 km, sem z današnjim dnem že skoraj dose-gla, do konca sezone pa ga bom verjetno presegla vsaj za 100 km. Ljubljanski maraton bo konec oktobra.

Kako ste začeli teči?

Darinka: Nekega dne, pravzaprav je bilo to 25. aprila, pred leti, sem si rekla: od jutri bi rada nekaj naredila zase in za svoje telo. Zdelo se je, da je tek prava izbira, saj je neodvisen od različnih urnikov in telovadnic. Imam namreč takšno delo, da si kakšnih abonmajskih urnikov ne morem privoščiti. 26. aprila sem torej začela teči, in ker je bilo to združeno s prvomajskim prazniki, sem odločitev podaljšala na ves teden in tekla z možem. To je bil uvod za nadaljnje tekanje.

Moja dobra lastnost je, da sem vztrajna, to pa se prepleta še z gorenjsko trmo. Ko se za nekaj odločim, to želim početi resno, in ne le napol, kar je zelo pomembno za lastno samopodobo. Notranje zmage doživljaš in odražaš namreč tudi navzven. Zame je bila gotovo ogromna zmaga to, da sem pred dvema letoma prvič pretekla ljubljanski maraton (10, 5 km), lani pa sem uspeh ponovila.

Kdo vas je spodbujal, kdo vam je pri teku pomagal?

Darinka: Moj mož je športnik. V življenju je že veliko pretekel in me je znal pravilno usmeriti. Nisem začela prehitro, naučila sem se prisluhniti telesu, da sem trenirala tako, da se je telo krepilo, ne pa izčrpavalo. Zelo velikokrat me je spremljal, skupaj sva analizirala teke, podaljševala in skrajševala razdalje, tempirala dinamiko … Kupil mi je tudi tekaško uro, ki meri razdaljo, čas, povprečno hitrost, porabljene kalorije …

Kaj se dogaja z vami med tekom?

Darinka: Med tekom se v telesu in glavi dogaja vrsto stvari. Telo trpi, ampak glava je neizmerno zadovoljna. Telo govori nehaj, nehaj, glava pa pravi še, še. Med tekom zelo veliko razmišljam. To je čas, ki ga namenim uničevanju stresov, ki sem jih doživljala čez dan. V mislih obračunam z vsemi, ki jim med dnevom nisem povedala tega, kar jim gre, ali pa sem kaj iz diplomatskih razlogov zadržala zase. Na koncu sem prečiščena, osvobojena in zdravega duha. Tisti, ki tečejo ali se ukvarjajo s športom, vedo, da pregovor 'Zdrav duh v zdravem telesu' drži.

Odkar tečete, ste tudi precej shujšali?

Darinka: Jasno, s seboj sem želela nekaj narediti tudi zato, ker v svojem telesu nisem bila zadovoljna. Nisem bila prepričana, da sem to, kar sem bila navzven, v resnici jaz. Zavedala sem se, da je treba nekaj spremeniti. Tek je pomagal, da so šle kile dol in telo se je preoblikovalo.

Če tečeš malo več kot eno uro, porabiš kar 800 kalorij. Če tečeš trikrat na teden, se to pozna. Postopoma sem shujšala približno 20 kilogramov. Pri hrani sem pazila predvsem na vnos ogljikovih hidratov in sladic. Zdaj me samo tu pa tam kdaj popade 'ta sladka' in si tudi privoščim, ker vem, da bom vse pokurila.

Kaj vam je tek prinesel in odnesel?

Darinka: Odnesel je cel kup ur, ki bi jih sicer dala v lenobni nič. Zdaj sem jih uporabila za tek, kar je koristilo meni in vsem okoli mene. Vsi imamo nekaj od tega: hči, družina, posel, kamor prihajam polna energije in dobre volje. Redkokdaj sem slabe volje, ker me tek nenehno drži pokonci.

Imate dovolj časa za vse?

Darinka: Ko se odločiš, da boš tako korenito spremenil način življenja, to samodejno potegne za sabo tudi boljše načrtovanje. Nenadoma si bolj učinkovit. Zdaj imam bistveno več časa in tudi energije za hčerko, za obisk kulturnih predstav, za prijatelje, za klepete. Tudi hči gre kdaj na tek z mano. Malo za spodbudo, malo pa tudi zase.

Z možem imava povsem nevsakdanje življenje in vse trenutke skupaj morava skrbno načrtovati. On med tednom dela in živi na Dunaju, zato imava skupne le vikende, praznike in počitnice. To, da tečeva skupaj, je krasno, ker delava še eno stvar več skupaj, ki je dobra za naju oba.

Imava dva doma, kar je naporno, zato morava skrbno uskladiti urnike: kdaj bomo obiskali moje starše, ki so na Bohinjski Beli, kdaj njegove sorodnike, ki so v Frankfurtu, kdaj bova skupaj z Nino, kdaj bova kaj naredila za stanovanje in hišo, šla na dopust. Tek je vplival tudi na to, da smo s starši še bolj povezani in v še boljših odnosih, da je moj odnos do njih še bolj razumevajoč in da se imamo skupaj strašno dobro. Nama uspe uskladiti vse to.

Kaj mislite, da pomeni to, da greste raje teč kot na sladoledno kupo?

Darinka: Želja po nenehnem zmagovanju. Vztrajanje na korenitih spremembah v sebi in s samim seboj. Za takšne premike v življenju je treba vzorce in navade spremeniti. Tu se pokaže, ali z neko odločitvijo v življenju misliš resno ali si se samo šalil. Če bi prelomila svojo besedo, bi bila največja izguba jaz sama. Tega poraza ne bi prenesla. Ko enkrat zmagaš, postaneš boljši človek, spremeniš se. Človek je notranje zadovoljen, ko se premaga. Tega občutka ne želim izgubiti.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Primož Predalič.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri