Stvari, ki jih dojamemo, preden umremo … Najpogostejših 5 obžalovanj umirajočih.
Bronnie Ware je Avstralka, ki je dolga leta delala v bolnišnični paliativni oskrbi pacientov. Kot medicinska sestra je tolažila in nudila uteho ljudem, ki so na smrt bolni. »Moji pacienti so bili tisti, ki so odšli domov umret,« je zapisala v blogu.
Z njimi je preživela zadnjih tri do dvanajst tednov njihovega življenja.
Njihove pogovore je posnela in jih preuredila v bloge, ki jih je poimenovala Inspirations and Chai. Ti so pritegnili toliko pozornosti, da je kasneje svoja opažanja in misli združila v knjigo z pomenljivim naslovom The Top Five Regrets of the Dying (Najpogostejših 5 obžalovanj umirajočih).
»Ljudje zrastejo, ko so soočeni s svojo smrtnostjo. Nekatere spremembe so bile fenomenalne. Vsak je doživel različna čustva, kot pričakovano, zanikanje, strah, jezo, obžalovanje, še več zanikanja in na koncu sprejetje. Čisto vsak bolnik pa je našel svoj mir, preden je odšel, čisto vsak.«
Ko jih je povprašala o obžalovanjih oziroma kaj bi naredili drugače, so se vedno znova pojavljale iste teme.
Tu je 5 najpogostejših obžalovanj umirajočih
Gre za spoznanja ljudi, ki so šele na koncu dojeli, kaj so v življenju zanemarili, pa je bilo najvažnejše.
Zakaj čakati, če lahko že zdaj polno ljubimo svoje življenje in izberemo, kaj nam je najdražje?
1. »Želim si, da bi imel dovolj poguma, da bi bil zvest samemu sebi, ne pa da sem vedno hotel najprej ugajati drugim.«
Gre za najbolj pogosto obžalovanje umirajočih. Ko ljudje ugotovijo, da se njihovo življenje končuje, v preteklost pogledajo z jasnostjo in hitro ugotovijo, koliko sanj je ostalo neuresničenih.
Večina ljudi ni izpolnila niti polovice svojih sanj – in ta svet so morali zapustiti z zavedanjem, da je to posledica odločitev, ki so jih sprejeli sami (ali jih niso), je zapisala Bronnie Ware.
Zdravje prinaša svobodo, ki se jo zavedajo le redki. Dokler tega nimate več. Zato je zelo pomembno, da poskusite izpolniti vsaj nekaj svojih sanj.
2. »Želim si, da ne bi delal tako veliko.«
Kot je zapisala Warova, je »čisto vsak moški pacient izrazil to obžalovanje«. Žal jim je bilo, da so zamudili odraščanje otrok in da niso bili več v družbi partnerk.
Tudi nekatere ženske so obžalovale podobno, a jih je bilo manj kot moških. Razlog je bil ta, da je bila večina starejše generacije, odraslo življenje so preživele v času, ko ženske niso skrbele za glavni vir dohodka.
Če si poenostavite življenje in se ves čas zavestno odločate, je povsem mogoče, da ne boste potrebovali dohodka, za katerega mislite, da ga.
3. »Želim si, da bi imel pogum, da bi izrazil svoja čustva.«
Veliko ljudi je svoje čustva požiralo, za voljo miru. Kot posledica tega je njihovo življenje postalo povprečno in niso nikoli dosegi svojega osebnega razmaha.
»Veliko jih je zaradi svoje zagrenjenosti tudi obolelo do te mere, da so pristali na bolniških posteljah,'' je povedala Warova.
Ne moremo nadzorovati reakcij drugih. A čeprav bodo ob vaših iskrenih besedah reagirali, bo to na koncu vaš odnos povzdignilo na povsem novo in bolj zdravo raven.
4. »Žal mi je, da nisem ostal v stikih s prijatelji.«
Veliko ljudi se tako zaplete v svoje vsakdan, da jim preprosto ne ostane nič časa za stare, dobre prijatelje.
»Vsak pa pogreša te prijatelje na smrtni postelji,« je dodala avtorica.
Pogosto je, da prijateljstvo zbledi, saj nas naše zaposleno življenje povsem posrka. Ko pa se zaveš, da se bliža smrt, vse fizične podrobnosti življenja odpadejo.
5. »Želim si, da bi si pustil biti srečnejši.«
Kot je presenečeno ugotovila Warova, je to eno najbolj pogostih obžalovanj.
Mnogi se do konca niso zavedali, da je sreča izbira. Ostali so ujeti v starih vzorcih in navadah. Zaradi strahu pred spremembami so se pretvarjali, pred drugimi in zase, da so zadovoljni. Ko so se zazrli globoko vase, pa so si zaželeli, da bi se od srca nasmejali in naredili tudi kakšno neumnost v življenju.
Življenje je izbira. Vaša izbira. In že danes lahko z majhnim dejanjem kaj spremenimo.
Vir: bronnieware.com
Preberite še:
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
