Izgubite 5 kg v 1 mescu

23. 3. 2007

Potem ko boste optimirate prehrano, vadbo z utežmi, aerobne aktivnosti in vnos vo-de, bo smiselno, da v svoj program uvedete tudi prehranske dodatke. Ti vam lahko pomagajo na poti do cilja, pa najsi bo to povečanje mišične mase ali pa izguba teže. “Ali tudi ti uživaš tiste umetne praške? Kaj se bo zgodilo, ko jih boš nehal? ” sta dva izmed pogosto zastavljenih vprašanj v marsikaterem fitnesu.

Pri tem veliko ljudi najprej pomisli na umetne snovi, ki nimajo z zdravjem in običajno prehrano nič skupnega. Prav nepoznavanje prehranskih dodatkov ali enačenja le-teh z nedovoljenimi sredstvi je glavni razlog za negotovost in strah rekreativcev, ko pridejo v stik z njimi. Ne boste verjeli, toda večina prehranskih dodatkov je narejena prav iz naravnih snovi. S posebnimi postopki iz določene hrane izločijo natančno želeno snov. Najpogosteje uporabljen takšen dodatek so sirotkine beljakovine, ki jih pridobivajo iz stranskega produkta v mlečni industriji – sirotke. S posebnimi postopki jo filtrirajo in iz nje odstranijo maščobo in laktozo (mlečni sladkor).

Beljakovine

v osnovi delimo na dve vrsti, sirot­kine (whey) zaužijemo takoj po fizični aktivnosti, najbolje skupaj z ogljikovimi hidrati (v obliki napitka ali beljakovinske ploš­čice). Njihova poglavitna prednost je, da se hitro absorbirajo v prebavnem traktu in tako zagotavljajo boljšo regeneracijo. Poznamo še beljakovine s postopnim sproščanjem. Narejene so iz kazeina (mlečnih beljakovin), jajc, soje ali največkrat njihove mešanice. Zaužijemo jih takrat, ko si ne moremo privoščiti uravnoteženega obroka ali če z običajnim obrokom ne zaužijemo dovolj beljakovin.

Kreatinski dodatek

znan kot kreatin monohi­drat, je poleg sirotkinih be­­­ljakovin verjetno naj-uporabnejši dodatek k pre­­­­­­­­­­hrani športnika. V na­­­­­­-­­­­­ravni obliki ga najdemo predvsem v rdečem mesu in ribah, vendar v omejenih količinah. Priporočamo ga predvsem tistim, ki želijo povečati mišično maso in eksplozivnost.

L- carnitin

je snov, ki jo telo proizvaja iz ami­­­­­­­­­­­-no­­­­­­­­­­­­­­­kisline lizin. Njena naj­­­­za­­­­nimivejša vloga je vpliv na izgubo telesne maščobe. V običajni prehrani je najdemo največ v rdečem mesu. Čeprav so študije pokazale različne rezultate, najbolje deluje v kombinaciji s strogo di­­­­­­eto, pri kateri je vnos kalorij majhen.

Glutamin

pomeni kar 60-odstotni delež ami­­­­nokislinske sestave mišice. Proces razgrad­nje mišične mase med treningom ali pri pretreni­­ranosti (katabolizmu) se kaže v manjšem deležu te aminokisline v telesu. Poleg njegovega glavne­ga pozitivnega učinka – zmanj­­­­­­­šanja katabolizma in pospešitve regeneracije – glutamin pozitivno vpliva na imunski sistem in povečuje volumen mišične celice.

Deset let je že minilo,

odkar ne dirkam več z gorskim kolesom, in ves ta čas pogrešam trening in disciplino, predvsem pa dobro kondicijo, ki mi je kljub nenehnemu fizično in psihično napornemu delu po­­časi splahnela. Velikokrat sem razmišljal, da se moram nečesa lotiti, vsaj rekreativno, a razen nekajkratnega obiska Šmarne gore na leto (kjer sem si pred petimi leti tudi zlomil stopalo in s tem povzročil krepko atrofijo mišic na levi nogi), poleti peš, pozimi s sankami, nisem počel nič drugega, kar bi mi pomagalo do boljšega počutja. Pretekla leta sem z zavidanjem spremljal akcijo, vendar me je od prijave vedno ločilo pomanjkanje časa. Čeprav imam časa vsako leto manj, je tokrat zadevi konec naredila punca Tina in me prijavila. Po pogovorih z organizatorji akcije, ki so menili, da sem primeren kandidat, sem se odločil, da bom temu posvetil toliko časa, kolikor ga bo treba, pač na račun drugih mojih obveznosti.

V nasprotju z drugimi izzivalci ne potrebujem budilke, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je, da mi jo je mati narava že vgradila in s tem poskrbela za to, da ni-koli ne prespim sončnega vzho-da, drugi pa moja dva nagajivčka, ki sta glede tega še malce bolj zgodnja od mene, tako da mi zjutraj nikoli niti pod razno ne uspe spati “samo še pet minut”. Roko na srce, zadnjega pol leta, odkar imamo novega družinskega člana, mi spanca krepko primanjkuje, sploh pa zdaj, ko sem ga še toliko bolj potreben zaradi treninga.

Skratka, zaradi pestrega nočnega jokavega dogajanja bi tež-ko rekel, kdaj točno zjutraj vstanem, saj itak večkrat, ampak recimo, da se dan začne okrog sedmih, ko gre Leja lulat, takoj zatem pa ji moram prižgati risanke. Sledi glutaminski napitek zame in narezano sadje za Lejo, potem misliji z beljakovinskim napitkom zame, umivanje, oblačenje in nošenje Leje do vrtca. Na srečo je dovolj blizu, da jutranji fitnes traja le pet minut, vendar je to ob splošni utrujenosti dovolj, da po vrnitvi domov že gorim in moram nujno popiti vsaj pol litra vode, da se pogasim. Skočim do računalni-ka, na hitro pregledam e-pošto, opravim kakšen telefonski klic, potem pa je že čas za kuhanje drugega obroka in pripravo tretjega in četrtega, ki gresta z ma-no v firmo.

Komaj se dobro vživim v de-lov­­­­­­ni kaos, že moram leteti do­­­mov na kosilo, dvakrat na teden pa še v trgovino, da nakupim potrebne količine beljakovinske hrane. Izbira ni ravno velika in glede na veliko število dnevnih obrokov pride v enem dnevu na vrsto skoraj celoten jedilnik. Redko mi uspe kosilo pojesti dovolj zgodaj, tako da se mi ve-dno mudi po Lejo v vrtec, na trening ob treh pa pridem še vedno dobesedno popolnoma nabasan, s hrano seveda. V tem kontekstu je trening prava poslastica, saj na njem lahko zaužijem edi-no sladko stvar v dnevu – Iso-star. Pa tudi sicer je na fitnesu kar zabavno, če odmislim bolečine, sicer pa – če te nič ne boli, ne veš, da si živ. Do sedaj mi je uspelo preizkusiti celo falango trenerjev, ki tam delajo, tako da točno vem, kako koga obdelam.

V bistvu je prav nasprotno – vsak izmed njih ima svoj način, kako obdela mene. Eden mi da med serijami minuto odmora, drugi dve, tretji mi dovoli le, da trikrat zadiham, četrta bi pa kar klepetala in pozabila na čas. Seveda nad njimi bedi moj oseb-ni trener, ki je prav danes ugotovil, da se kar dobro redim, pardon – pridobivam maso, tako da mi je zadnja dva dnevna obroka malce zmanjšal. Vedno, ko pridem v fitnes, me vpraša, ali sem kaj jedel, vmes me še dvakrat ali trikrat vpraša, ali kaj jem, po treningu pa mi vedno reče, naj grem hitro domov jest. In to tudi naredim (če iz fitnesa sploh lahko odidem sam, včasih bi naj­­raje videl, da bi me kar odnesli).

Po treningu takoj spijem beljakovinsko-hidratni napitek … pa potem še eno kosilo in dve ve-čerji. Ker moram pojesti ogromne količine hrane in ker tudi sicer jem bolj počasi, je palični mešalnik stalno zaposlen, da mi vsaj pri grizenju prihrani nekaj časa, in lahko rečem, da sem na kašicah, tako kot moj sin Bor. Vmes oziroma tudi ob pripravi in ob pospravljanju hrane ni-mam izbire in moram nositi Bo-ra v naročju, kajti ne prenese, da pri miru sedi v stolčku, Lejo je pa tako ali tako treba stalno krotiti, ji brati knjige, sestavljati kocke itd. Idealno, da pozabim na bolečine, ki pa krepko opozorijo nase ob vsakem mojem gibu. Kaj vse bi dal za dobro masažo, vendar žal ni časa, od začetka akcije MH fitnes izziv mi je do maserke uspelo priti le enkrat. Sledi kopanje enega in drugega otroka ter dolgo uspavanje.

Spet piska . . Le kaj

hudiča je to! ? Ravno sem zaspal … mobilnik … le kdo me kli­­­če? ! Saj res, bujenje! Komaj odprem oči, mi misli že tavajo v prihodnost, sestavljam današnji dan. Upam, da ne bom ničesar pozabil!

Skobacam se iz postelje. Ura je sedem; no ja, za nekatere je to normalna ura za prebujanje. Jaz pa priznam, da je zame veliko prezgodnja, vsaj za kako urico …

Zgodi se obvezen obisk kopalnice. Dokončno se prebudim. Čez eno uro se bo začelo delo, pa moram razmisliti, kaj vse bom danes jedel. Naslednji korak je kuhinja – v njej preživim resnič­­­­­­­­­­­­­­no veliko časa; vedno novi obroki, potem pa ti vse skupaj vzame veli­­ko časa. Le kaj bo danes … Malo že kombiniram, načeloma pa je vsak dan bolj ali manj podobno. Si že pripravljam zajtrk: kosmi­­če, prelite s proteinskim napitkom.

Medtem ko jem, se v pekaču že pečejo slastne bele hrenovke in kuhajo se testenine. Ko pozajtrkujem, že iščem posode, kamor bom spravil vso to pripravljeno hrano. Saj gre vse skupaj z ma-no. No, tri obroke sem danes že spravil skupaj. Končno nekako vse skupaj zapakiram in spravim v vrečko … in odidem služit evre. Čas počasi mineva, vsaki dve uri jem. Le kako naj si razporedim pol ure časa za malico, ko pa sem vedno znova v pisarni in jem. Se mi zdi, da porabim več časa za malico kot za delo. Še dobro, da imam pri šefu malo privilegijev. Do dveh popoldne nekako mine precej hitro. Potem skočim še na kakšno pijačo in krajši klepet. Sem že na poti do­­­mov! Kuhinja me spet vabi. Si že pripravljam puranji zrezek, riž in zeleno solato. Medtem ko se vse to kuha, že iščem torbo za trening, hitro poiščem vso potreb­­no športno opremo in si pripravim še napitek za po tre­­­ningu. Raje dvakrat preverim, ali imam vse. Slastno kosilo je pripravljeno in že sem na poti v fitnes. Hm, kot pravi športnik se poln energije podam v prostore za trening. Trener že veselo gleda, s čim me bo danes presenetil.

Najprej obvezno tehtanje in merjenje vseh doseženih in nedoseženih rezultatov. Sledi obvezno ogrevanje, raztegovanje … potem pa se začne zares. Vse se dogaja pod budnim trenerjevim očesom. Trening mi kar hitro mineva, vaje so vedno malo drugačne. To mi je zelo všeč, saj ni monoto­­nosti. Med samimi vajami pa počitek, ki najbolj sede mojim utru­­­­­jenim mišicam, da si vsaj malo opomorejo za naslednji šok. Vmes teče pogovor o obrokih, kako sem jedel, kaj lahko še kombiniram, skratka prehrana je zelo pomemben del celotnega Izziva. Tega se sedaj že zelo dobro zavedam. Trener vedno znova iztisne še eno ponovitev vaje, tudi če sem že skoraj čisto brez moči. Še ena vaja pa konec, kar pošteno sem izmučen! Ups, saj res, sledi še kardio del treninga, se pravi – veselo na kolo. Da se malo spravim direktno na odvečno maščobo. Pol ure brcanja kolesa, ki je vedno znova na istem mestu. Vmes si krajšam čas z gledanjem televizije, da po­­­zabim na izčrpanost. Res odlič­na stvar, da preveč ne razmišljam, zakaj sem vedno na istem mestu. No ja, pa tudi kakšna simpatič­­na gospodična ti da motivacijo za nadaljevanje.

PIPP se oglasi računalnik na kolesu, sporoča mi, da sem končal. Ves prepoten pa kar izmučen se grem še malo raztegnit. Raztezanje vedno pride prav, saj pomeni zmanjšanje bolečine naslednji dan ob hudem, prenapornem treningu. Tako da je raztegovanje kar nujen del treninga. S trenerjem se dogovorim za naslednji termin. Spijem še proteinski napitek. Uf, res mi sede! Telo je prav izčrpano in definitivno potrebuje nekaj hrane, da ne zmanjka energije, saj je pred menoj še kar dolg dan. Potem pa prhanje. Res je super, ko pod prho ugotavljaš, da si naredil nekaj resnično dobrega zase! Na poti domov hitro skočim na malo druženja, da se znebim morebitnih očitkov, da kogarkoli zanemarjam. Pridem domov in spet veselo v kuhinjo, čez slabo urico je večer-ja. Le kdo danes kuha? Hm, se mi zdi, da spet jaz. Že se peče slasten zrezek, za prilogo pa bo danes zelena paprika. Po večerji sledi delo na računalniku. Čas gre kar prehitro, sem že spet pri hrani. Tokrat sladica – skutni napitek.

Na začetku sem razmišljal, kako bom uskladil vse dru­ge ob­­veznosti in dodal fitnes. Vedno znova pa ugotavljam, da sta trening in prehranjevanje na prvem mestu. Potem pa dolgo časa nič. No ja, sem že v postelji, že me zmanjkuje … ni kaj, zanimiv dan je bil.

Franci Jaklič