Nova pravila teka

27. 4. 2006
Deli

Lahko fizično in umsko zdrav tekač sledi mazohistom, ki se spravijo na sto- in večkilometrske ultramaratone? Naj sploh poizkusi?

V deželi ultračudakov je človek z nohti na nogah mutant. To je prvo, kar odkrije vsakdo, kdor obišče Grand Targhee Resort v Wyomingu. Tu je cen­ter za treniranje ultramaratona Bad­water, kjer trenirajo ameriški najekstremnejši ultra­maratonci. V nasprotju s friki, kot so To­enail Ripper, Army Ranger in Jungle Boy, nas ne za­nimajo ekstremi v stilu 60-urnega tek čez puš­čavo, bega pred izurjenimi lovci na ljudi ali prebijanje skozi amazonski pragozd, poln ja­gu­arjev in ribic, ki se ti zasidrajo v penis. Še naj­manj pa nas zanima kirurška odstranitev nož­nih nohtov, ker naj bi bil tek brez njih ob­čutno lažji.

Česa nas lahko torej ti nenavadneži naučijo? Če ne drugega, skrivnosti dolgega življenja (če izvzamemo lovce na človeške glave in jaguarje).

Navsezadnje sodijo ultramaratonci med naj­odpornejše atlete na te planetu. Do potankosti obvladajo navijanje svojega motorja, ne da bi ga preobremenili. Prav tako vedo, da prava vzdr­ž­ljivost ne izvira iz stiskanja zadnjih moči na samem tekmovanju, temveč iz let dolgih let priprav pred ekstremnim dogodkom.

Za čudaško pojavo ljudi, ki tečejo po asfaltu, tako vročem, da topi podplate športnih copat, se skriva čudežna kombinacija strategije, pre­hrane in inovativnosti. Odkriti so morali skraj­ne meje, do katerih še lahko ženejo svoje telo, ne da bi se to zlomilo, ter kako v čim krajšem času preteči čim dlje. Nikoli ne bi prišli niti do starta, če ne bi poznali skrivnosti večmesečne­ga treniranja brez poškodb, in nikoli ne bi pri­šli do cilja, če ne bi vedeli, kako poskrbeti za mišice in motivacijo.

Iz tega, kar vedo, lahko povzamemo kar ne­kaj uporabnega znanja, ki nam bo prišlo prav pri kateremkoli športu.

Oponašajte ženske

Na ultramaratonu Leadville Trail 100 skoraj vse ženske pritečejo do cilja, od moških pa jih tek konča manj kot polovica. Zakaj?

“Zaradi nenehnega gibanja naprej, ” pravi Li­sa Smith - Batchen, 45-letna ultra­maratonka, nekajkratna svetovna prvakinja, mednarodno priznana kondicijska trenerka in edini človek iz ZDA, ki je kdajkoli zmagal na “Marathon des Sables”, šestdnevnem teku čez Saharo.

Skrivnost njenega teka je v tem, da se ne zaustavlja, s hitrostjo pa tudi ne pretirava, ves čas pa se giblje naprej. Če ne teče, hodi. Kadar hodi navkreber, drsi ritmično in gladko, podob­no kot hitrostni drsalci: z medenico naprej, ramena so nagnjena prek trebuha in diha me­tronomsko natančno.

Lisa pojasnjuje: “Napaka, ki jo napravi veči­na moških, je, da se delajo vzdržljive in močne, kadar to ni treba. To mačistično razkazovanje jih vedno uniči. Tudi če ste prepričani, da ste ustrezno pripravljeni, tega ni treba dokazovati na vsaki vzpetini. ” Zaradi trme je bil marsikateri tekač prisiljen odstopiti, ker si je ali natr­gal mišice ali pa se je predal, še preden so stvari zares postale težke. Po Lisinem mnenju večina ultražensk priteče do cilja samo zato, ker teče­jo z možgani, ne z egom.

Razmišljajte z jajci

“Pred tekom pomislim: V redu, kje je moj pe­nis? ” pravi Ray Zahab, zmagovalec maratona Arctic Yukon Ultra in 120 milj dolgega maratona čez džunglo in tretjeuvrščeni na 200 milj dolgem puščavskem maratonu čez puščavo Tenere v Nigru.

Njegov ključ do uspeha je pravilna telesna dr­ža, ki ima občudovanja vreden vpliv na krat­ko­trajno eksplozivnost in dolgotrajno vzdrž­lji­vost. Zahab je prepričan, da pri pravilnem na­gibu te­lesa gravitacija pomaga k boljšim po­spe­š­kom in manjšemu pritisku na vezi in sklepe.

Ključnega pomena je vaše jedro – spodnji del hrbta in trebušne mišice. Mnogi tekači ima­jo slabo navado, da podaljšajo korake, kadar hočejo pospešiti, ter sklonijo glavo, kadar so utrujeni. Oboje deluje naravno, žal pa obe “raz­vadi” delujeta proti njim. Kadar se maratonec nagne naprej, usmeri telesno težo navzdol na­mesto naprej, zato postane njegov tek težak. Posledica daljših korakov pa je pristajanje na petah, kar zaradi premika težnosti nazaj pov­zroči zaviralni učinek.

Namesto zgoraj opisanih napak si raje pred­stavljajte, da vozite monocikel: ramena naj bodo zravnana in nad kolki, z nogama pa je bolje br­cati nazaj kot pa stopati naprej. Za večjo hitrost se nagnite naprej v gležnjih, ne v pasu – tako boste ustvarili manjši in nadzorovan naklon.

“To bi morali početi vedno in pri vseh špor­tih, kot so denimo tek, sprint, kolesarjenje, nogomet in košarka, ” pravi Zahab. Poleg večje hitrosti z manj napora vas bo ta tehnika obva­rovala pred preveliko obremenitvijo sklepov in vezi nog, stopal in celo nožnih prstov.

Zahab uporablja dve metodi, s katerima se prepriča, ali je v pravilnem položaju. Pred te­kom preveri telesno ravnotežje tako, da dvigne prste na nogah. Če se pri tem ne zavali na zad­njo plat, je uravnotežen. Nato je na vrsti tako imenovani “penis test” (pa ne mačistično pra­s­kanje po jajčkih), priročna in preprosta dia­gnoza, s katero ugotovimo, ali kolki dovolj štrlijo naprej. Kadar Zahab začuti, da postaja delovanje njegove biomehanike površno, se prime za premoženje in preveri, ali je medenica v pravilnem položaju. “Če je spredaj, ” pravi, “je vse v redu. ”

Ustvarite si svoj pekel

Frank Mckinney je bil 41-letni nepremičninski magnat in nikoli ni tekel maratona, raje je uži­val mirno življenje na sončni Floridi, dobrih 150 kilometrov od najbližjega hriba. Čez dobrih šest mesecev je pretekel pet maratonov prek Doline smrti in se povzpel na skoraj 3000 met­rov visoko goro Mt. Whitney.

Kako se je naučil teka navkreber, če pa v bli­žini ni hriba? Preprosto. Če ovire ni bilo pred njim, si jo je napravil za seboj. Okoli trebuha si je pripasal vrv, jo privezal na veliko avtomobilsko gumo in tekel. Prav tako si je ustvaril svojo Dolino smrti: v sobo je postavil napravo za tek in jo obdal z infragrelci, odstranjevalci vlage in masivnimi ventilatorji, ki naj bi opo­našali puščavski veter (žal so se ventilatorji pokvarili, ko je njegova žena poskusila improvizirati puščavski vihar tako, da jih je obsipavala s peskom).

V šestih mesecih se je prelevil iz igralca te­nisa v člana kluba ultramaratoncev Badwa­ter.

“Ali ni presenetljivo, kako hitro smo se lju­dje sposobni prilagoditi razmeram, če se le osre­do­­­točimo na osnovne razmere, na katere se mora telo navaditi? ” pravi Lisa Smith - Batchen in dodaja: “Poleg gole kondicije so ključnega pomena tudi hitre roke in noge. Za to najbolje poskrbi povsem preprost, a hkrati pomemben skok čez kolebnico. ”

Kot zaposlena mati je bila Lisa prisiljena treninge stisniti v 60-minutni čas za kosilo.

V tem času teče, preskakuje kolebnico in nare­di nekaj pliometričnih vaj, ki si jih je sposodila od enega najstarejših športov – boksa. To je po eni strani dokaj smiselno, saj je boks velik potrošnik energije, ki ne dopušča večjih napak.

“Čemu mi bodo uteži, saj pa so v vsakem par­ku klopi! ” izdihne, ko na klopci izvede seri­jo pozitivnih sklec, in pojasni: “Močni tricepsi so še kako potrebni, zlasti pri spustih. Tudi šibke opletajoče prsne mišice vas bodo ob pr­vem znaku utrujenosti začele ovirati. ”

Sledite nasvetom, pa boste že čez štiri do šest mesecev tudi vi po­stali zagrizen tekaški odvisnik. Pa ne samo to, z njihovo pomočjo se boste izognili številnim poškodbam, ki pestijo amaterske maratonce. Zapomnite si le nekaj zgoraj opisanih pravil in ne pozabite vsake to­liko preveriti, ko­liko vas je med nogami.

Peter Kapele

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?