Da smo Slovenci športen narod, sta bila pogost komentar in opazka priseljencev, ko sem pred kratkim na nacionalki spremljala dokumentarec o ljudeh, ki so se iz različnih razlogov preselili na sončno stran Alp.
Ja, res bi lahko rekli, da v nas živi precejšnja mera športnega duha, se strinjam. Če na primer pogledamo samo športne dosežke dvomilijonske nacije, smo več kot odlični, vrhunski!
Sama sicer nisem nikoli čisto dobro doumela čara kolektivnega spremljanja športa prek medijev, a na podlagi polnih teras gostinskih lokalov ugotavljam, da tudi tu nismo v zaostanku za najboljšimi, še posebej, ko je na sporedu Liga prvakov ali pa svetovno prvenstvo v nogometu. Gostinci bi se najbrž strinjali z mano pa Laško in Union tudi! Odkrivam pa še en nov fenomen, in to je, da zanimanje za šport, sploh pri krogu mojih prijateljic, z leti čedalje bolj narašča. Če smo se včasih v petek zvečer dobivale na pijači in klepetu, so zdaj vse po spisku na nekih vadbah, od pilatesa, joge, zumbe do fitnesa.
Kličem najbolj flegmatično v skupini frendic, prepričana o njenem vedno evforičnim navdušenjem nad druženjem. Katja je vedno za akcijo, si rečem. A žal se ji mudi na vadbo TNZ (trebuh-noge-zadnjica)?! "Katja, od kdaj pa tebe tako močno skrbi za videz?" se kar ne morem načuditi nad neskladnostjo poznanega karakterja in nenavadnostjo sprejete življenjske odločitve. "Ja, veš, moram, v službi vse hujšajo," pravi.
Od kdaj pa njej mar za mnenje drugih, se sprašujem, voščim lahko noč in poklapana odložim. Ne morem si kaj, da še sama ne začnem razmišljati, da bi mogoče tudi jaz morala malo migati, če že vse, pa ne zaradi sebe, saj se dovolj gibljem, ampak tako, za videz, za druge, no, da si 'in'!
Stari Grki so včasih rekli 'Zdrav duh, v zdravem telesu'. Prav je, da skrbimo za svoje telo, za zdrav življenjski slog. Pri teh vadbah pa sta skrb vzbujajoča predvsem pretiravanje in napačen namen. Danes je trg preplavljen z najrazličnejšimi kolektivnimi in individualnimi športnimi aktivnostmi, ki krepijo in utrjujejo telo, da je vitko in fit, še posebej njegovi 'ključni' deli. Vendar se včasih zdi, da vse te vadbe niso množično obiskane z namenom razgibanja in dobrega počutja, temveč je v ozadju skrit predvsem cilj ugajati drugim.
Učiteljice športne vzgoje iz srednjih šol mi pripovedujejo, da dekleta pri športni vzgoji želijo le še na fitnes, kjer delajo izključno samo vaje za prsi in zadnjico. Celostno razgibano telo je sekundarnega pomena. Pri mladih fantih je vedno pogostejša bigoreksija ali obsedenost z mišičastim telesom, ko posamezniki vse življenje podredijo ohranjanju in izgrajevanju mišične mase.
Če šport postane zgolj sredstvo za poskus doseganja lepotnih idealov in pritegnitev pogledov drugih, to ni več zdrava aktivnost, ampak bolj obsesija. Pomembno je, da v gibanju iščemo osebno zadovoljstvo in da se pri tem ne ukvarjamo ves čas z vprašanjem, kdaj bomo dovolj dobri, da lahko zlezemo v kopalke in stopimo na plažo. Kje je potem zabavna plat morskega užitka, če smo ves čas obremenjeni s tem, kako nas vidijo drugi? Pa smo že spet pri samopodobi in samosprejemanju.
V življenju smo velikokrat postavljeni pred različne preizkušnje in izzive, tudi ko gre za odnos do lastnega telesa. Starostne spremembe, bolezni, nesreče. Se lahko zazremo v lastni odsev v ogledalu in se sprejmemo tudi, ko (če) naše telo ni ali ne bo več 'lepo', mlado ali celo opravilno?
Lepota ni le telo, je tudi 'duh' in sposobnost sprejeti se v vseh 'lepotnih' stanjih je tista prava ljubezen, ki jo razvijemo in imamo sami s seboj. Ta ni pogojena z uspešnostjo vadbe TNZ. Je več kot to, je več kot le telo.
Na mojo srečo je tudi Katja že spoznala, da se je bolj pametno truditi zase, kot se iti shujševalno tekmo s sodelavkami!
Dr. Lucija Čevnik, predavateljica in svetovalka s področja telesne samopodobe in čutne vzgoje