Dokazano je, da imajo ljudje, ki imajo moten 24-urni ritem, več motenj v razpoloženju in hitreje podležejo tesnobam in depresijam. Bolj se tudi počutijo osamljene in manjkrat občutijo srečo. Seveda so posledice najhujše, ko ljudem primanjkuje spanca in gibanja.

Moten ritem ima največ ljudi v velikih mestih, zato v nekaterih državah to postaja že resen problem. Zelo zdravo in normalno je, da ljudje čez dan delajo in ponoči spijo, a moderno življenje je številnim to obrnilo na glavo. Študija je tako našla povezavo z depresijo, bipolarno
motnjo, osamljenostjo, manjšim občutkom sreče, slabšim reakcijskim časom in večjo nestabilnostjo razpoloženja. Študija pa ni potrdila, da bi podrt ritem dejansko povzročil
duševno bolezen ali se pojavijo le simptomi.  

Kaj so cirkadiani ritmi?

Cirkadiane ritme medicina pozna že precej let. Gre za ritme, ki jih uravnava naša biološka ura v 24-urnem zaporedju. Vplivajo na mnogo aktivnosti v našem telesu, na delovanje možganov, izločanje hormonov, obnavljanje celic, razpoloženje in seveda spanje.

Tako nam biološka ura s cirkadianimi ritmi pove, kdaj je čas za spanje in kdaj je čas za
vstajanje. Tako lahko razložimo vpliv svetlobe na oči. Če nam kdo v spanju sveti v oči, se to kaže skozi biološko uro in povzroči, da se zbudimo.

Biološka ura je namreč odvisna od dnevnih sprememb svetlobe, kar razloži povečano depresivnost ljudi na severu naše poloble v zimskem času, ko dnevne svetlobe skoraj ni. Če so torej ti ritmi moteni, je motena cela vrsta procesov v telesu. Posledice so različne, od tega, da smo čez dan utrujeni in manj učinkoviti, do tega, da imamo moten tudi ritem spanja. Vse to so tudi glavni znaki depresije, zato so znanstveniki pomislili, da bi raziskali, ali so prav motnje cirkadianih ritmov povezane z nastankom in razvojem depresije. Ugotavljajo, da sta ta dva procesa med seboj tesno povezana.

Tudi preveč spanja je škodljivo

Franco Cappuccio, profesor za bolezni srca in ožilja na warwiški univerzi, je preučil 16 raziskav, v katerih so več kot milijon ljudi spraševali o njihovih spalnih navadah. Potem so te navade daljše časovno obdobje tudi spremljali.

Vključene posameznike je Cappuccio razdelil v tri krovne skupine: 

• tiste, ki spijo manj kot šest ur na dan, tiste, 
• tiste, ki spijo med šest in osem ur na dan,
• in tiste, ki na dan spijo več kot osem ur.

Njegove analize so pokazale, da je 12 odstotkov tistih, ki spijo premalo, umrlo prej kot tisti, ki spijo med šest in osem ur na dan. 30 odstotkov tistih, ki so spali več kot osem ur, pa je umrlo prej kot tisti, ki spijo med šest in osem ur na dan.

Obstaja pomembna povezava med količino spanca in tveganjem za prezgodnjo smrt. Nezadostna ali prekomerna količina spanca nas ogroža isto, kakor če bi vsak dan popili nekaj meric alkohola.