Na začetku junija nas je presenetila in šokirala novica o samomoru dveh znanih oseb iz sveta slavnih. Znano modno oblikovalko Kate Spade so našli mrtvo v njenem stanovanju v New Yorku, v starosti 55 let je življenje končala s samomorom. Svetovno znanega kuharskega mojstra, popotnika in pisca Anthonyja Bourdaina so prav tako našli mrtvega v hotelski sobi v Strasbourgu. Na višku slave v starosti 61 let je naredil samomor.

To so dogodki, o katerih slišimo in jih doživljamo bolj od daleč, ko se to zgodi našim bližnjim, pa je čustveno doživljanje bistveno močnejše.

Ob takem dogodku nekako sprejmemo, da je bil nekdo tako obupan, da si je želel umreti, ampak zakaj se je počutil tako slabo, kakšne temne misli so ga obsedle? Kaj je tako hudo, da se 10 let star otrok vrže pod vlak ali pa da se odrasla inteligentna oseba na višku slave odloči, da se obesi?

Natančna študija, v kateri so primerjali poslovilna besedila 20 oseb, ki so poskušale narediti samomor, z 20 besedili tistih, ki jim je to uspelo, je pokazala zanimiv izsledek.

Besedila so ocenjevali po petih merilih:

1. Občutek bremena (Ali ne bi bilo mojim bližnjim bolje brez mene?)
2. Čustvena bolečina (Koliko trpljenja, predvsem duševnega, je v mojem življenju?)
3. Želja po pobegu pred negativnimi občutki ( Je smrt odgovor na konec mojih bolečin?)
4. Težavno socialno okolje (Je smrt odgovor na končanje mojih težavnih socialnih odnosov?)
5. Nemoč (Ali je kakšen pokazatelj, da gre življenje na boljše?)

Največja razlika je bila, da so poslovilna besedila tistih, ki so naredili samomor, vsebovala bistveno več podatkov o tem, kakšno breme so svojim bližnjim in družbi, v primerjavi s sporočili tistih, ki jim ni uspelo. 

Občutek, da so breme drugim je bil edini vidnejši pokazatelj v primerjavi besedil obeh skupin. Na splošno velja, da ljudje ne poskušajo narediti samomora zaradi bolečine, temveč zaradi tega, ker ne verjamejo več, da imajo razlog za življenje, in ker verjamejo, da bo svet boljši brez njih.

Vendar se pojavlja še eno vprašanje, kaj je potrebno, da se oseba odloči, da bo zaužila strup, se ustreli itd. Pogum, posebna moč, da narediš to končno dejanje? Vodilni strokovnjaki za  samomore so predpostavili, da je občutek bremena pomemben dejavnik, ni pa zadosten, kdo bo umrl pri poskusu samomora. Ugotovili so, da mora oseba posedovati sposobnost, da poškoduje samo sebe. Oseba, ki zelo dobro prenaša bolečino in zna premagati neprijetne misli in občutke, ki nastajajo, ko se poskuša ubiti, lahko naredi zadnji korak.

Največje samomorilsko tveganje obstaja pri ljudeh, ki verjamejo, da so v breme drugim, in ki so v preteklosti poškodovali sami sebe in so navajeni bolečine! 

Največkrat se ljudje odločijo za samomor vsaj zaradi enega izmed naslednjih šestih vzrokov:

1. Depresija

   To je najbolj običajen vzrok, da ljudje naredijo samomor. Težke oblike depresije vedno spremljajo občutki trpljenja, brezvoljnosti in prepričanje, da ni možnosti za rešitev. Ti ljudje povezujejo življenje z nenehnim trpljenjem in tega ne prenesejo več. Njihovo razmišljanje zaradi trpljenja in zaradi na splošno slabega zdravstvenega stanja ne deluje in niso sposobni opravljati stvari, ki so jih v preteklosti lahko brez težav naredili. Zato se vidijo kot nekoristne, se sramujejo samih sebe in se počutijo nekoristne. Depresija je v večini primerov ozdravljiva, zato moramo biti pozorni na njene znake pri svojih bližnjih. Pogosto posamezniki dolgo trpijo v tišini in začnejo načrtovati samomor, ne da bi kdo to vedel. Čeprav je lahko nekoliko neprijetno, je neposredno spraševanje o morebitnih samomorilskih mislih največkrat pot, da dobimo iskreno odgovor. 

2. Psihotične motnje

   Pod to lahko uvrstimo vse zvrsti duševnih obolenj (npr shizofrenija, bipolarna motnja), pri katerih se pojavljajo notranji glasovi s samouničevalnimi težnjami. Te bolezni pogosto prizadenejo uspešne posameznike, ki živijo intenzivno in stresno življenje in lahko
   obvladujejo bolezen tudi z zdravili, vendar v nekem trenutku presežejo določen prag obremenitve in od tu se jim stvari nenadoma poslabšajo. Tako se je s temi osebami treba pogovarjati o njihovih notranjih glasovih, ki jim ukazujejo, naj se ubijejo. Tudi te osebe pogosto iskreno odgovarjajo o svojih samomorilskih mislih in načrtih. Psihoze so ozdravljive, če se ne zdravijo, pa skoraj vedno zahtevajo zdravljenje v psihiatrični bolnici na zaprtem odelku, dokler se škodljivi notranji glasovi ne odpravijo.

3. Impulzivno obnašanje

   Uživanje alkohola, rekreacijskih drog, težkih drog lahko po določenem času požene ljudi v stanje, v katerem se na hitro odločijo, da bodo končali svoje življenje. Ko se takšna oseba strezni in umiri, se običajno sramuje svojega dejanja. Za takšne osebe se nikoli ne ve, ali se bodo ob vnovičnem jemanju takšnih snovi spet poskušale ubiti. Najpomembnejše je, da se v svojem življenju dosledno izogibajo uživanju vseh zgoraj naštetih snovi.

4. Klic na pomoč

   Ljudje potrebujejo pomoč in ne vedo, kako bi jo drugače dobili. Običajno si ti ljudje ne želijo umreti, ampak želijo opozoriti druge okoli sebe, da je nekaj zares narobe. Tako pogosto poskusijo narediti samomor, vendar ne verjamejo, da bodo umrli. Izberejo metode, za katere ne verjamejo, da jih bodo pokončale (npr. uspavalne tablete, kemične snovi), kar pa se lahko izkaže za usodno napako, ki je na koncu smrtonosna. Za takšne možnosti se pogosto odločajo mlada dekleta, ki so razočarana v ljubezni, šolskem uspehu itd. Poslušanje bližnjih in drugih, kaj sporočajo s svojimi besedami in vedenjem (govorica telesa), lahko prepreči takšne napake. 

5. Načelna odločitev

   Nekateri posamezniki se za samomor odločijo na podlagi logične odločitve, takšno odločitev pogosto spremlja težka bolezen ali napoved hitrega poslabšanja brez upanja za ozdravitev. Ti ljudje niso depresivni, psihotični, ne kličejo na pomoč, poskušajo sami nadzirati svojo usodo in si olajšati trpljenje, kar lahko naredijo samo tako, da umrejo. Pogosto gledajo na svojo izbiro kot na nekaj, kar bi se neizogibno zgodilo, želijo umreti dostojanstveno brez dolgotrajnega in mučnega hiranja.

6. Eksperimentiranje in napake

   V novejšem času številni mlajši in tudi odrasli eksperimentirajo z različnimi načini in kemičnimi snovmi, da bi dosegli povišana stanja zavesti, in pretiravajo, nepoznavanje in napake se pogosto usodno končajo. Pametna odločitev je, da se, če že nekaj počneš, se natančno seznaniš s tem in izobraziš na tem področju. 

Trpljenje je univerzalno

In če nam ni vseeno in nas prizadenejo tragične smrti slavnih in še bolj smrti naših bližnjih, lahko te občutke žalosti spremenimo v nekaj aktivnega. Lahko se odločimo, da postanemo bolj sočutni in razumevajoči do vseh tistih, ki trpijo. Lahko začnemo več pozornosti posvečati ustvarjanju resničnih odnosov, ki temeljijo na tem, da si vzameš čas, in to ne samo za bližnje, jih poslušaš, si strpen in se iskreno povezuješ z njimi. Lahko se osredotočimo na razumevanje, da je trpljenje univerzalna izkušnja, ne glede na to, ali si slaven ali povsem običajen, in da je prošnja za pomoč znak moči, ki se kaže skozi ranljivost, ki je v vsakomer izmed nas.

Samomori v Sloveniji

V letu 2016 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 371 oseb, 294 moških in 77 žensk. Povprečje samomorov v Sloveniji upada, ženske na splošno večkrat poskušajo storiti samomor, moškim večkrat uspe.

Najpogostejši način samomora za ženske so uspavalne tablete, moški največkrat izbirajo obešanje. Povprečen samomorilec v Sloveniji je moški v starosti okoli 55 let in pogosto nezaposlen.

Pozitivna stran je, da število samomorov v Sloveniji upada, skrb zbujajoče pa je, da je več samomorov med mlajšimi.