Majhen dec je že kar sinonim za zakompleksanca. A tudi tisti srednje visoki bi bili radi višji. Le zakaj?
Pred dvajsetimi leti je po vsem svetu na lepem zaslovel miniaturni pop pevec Nik Kershaw. Razmeroma hitro, po dveh ali treh hitih, pa je nato tudi izginil s te scene. Težko je reči, zakaj: stvar, kot je takšna globalna veleuspešnost in nato njena minljivost, vsebuje pač preveč dejavnikov, da bi jo lahko preprosto opredelili, kaj šele obvladali. Vsekakor pa so mu mnogi tako ali drugače, naravnost ali bolj skrivaje se, naprej metali njegovo telesno višino. V enem od intervjujev je na vprašanje (gotovo ne najbolj neslano med vsemi, na katera je moral odgovarjati), ali ga moti, da je tako majhen, odgovoril: "To ne. Moti pa me, da se ljudje ne znate pogovarjati še o čem drugem. "
Besedi velik in majhen sami po sebi resda nista povsem nujno že vnaprej vrednostno opredeljeni - prva kot nekaj pozitivnega in druga kot slabost, breme, hendikep. Toda v našem praktičnem vsakdanjem pogovoru in občutenju takšna zveza med velikostjo in vrednostjo še kako zelo obstaja. In četudi nam je osebno majhnost morda vendarle ne vem kako zelo pri srcu (smo na primer ljubitelj mladičev, majhnih živali, majcenih predmetov …), vsekakor ne bomo rekli, da je France Prešeren (vzemimo pač najbolj klasičen in s tem resda banalen, toda prav zato tudi najnazornejši primer) naš najmanjši pesnik.
Velikost torej kot metafora nečesa kakovostnega, dobrega. Nič pomembno drugače ni, tudi če namesto velik in majhen rečemo visok in nizek. Tudi ti dve oznaki imata jasne in močne vrednostne podpomene. V nekem smislu še slabše, bi lahko rekli, pa se godi vsem milijonom posameznikov z angleškega govornega področja, ki jih njihov jezik označuje za - kratke (short).
Pomislite pri sebi ali pa vprašajte kakšnega bližnjega: Če bi imeli možnost, da vam dobra vila ali zlata ribica spremeni telesno višino - kaj bi storili? Nekateri morda res nič; vendar najbrž bolj iz ponosa kot pa iz resničnega odnosa do zadeve. Marsikdo pa bi se rade volje odločil za kakih dodatnih pet do deset centimetrov (in povem vam, če bi ta vila/riba naletela name, ki rad segam v precejšnje ekstreme, bi si izbral kar višino 2, 22 metra). A le redkokdo, razen kakšnih izjemnih puklastih dolginov s hrbteničnimi težavami, bi si dal svojo telesno velikost zmanjšati. Skratka, če rečemo, da je bolje biti velik kot majhen, je stvar že skoraj tako samoumevna in s tem tudi redundantna, odveč, kot če bi trdili, da je bolje biti živ kot mrtev.
Tudi iz vsakdanjega življenja, filmov, romanov ali pa če imamo kdaj priložnost poslušati ženske pogovore, nam je dobro znano, da je visok moški a priori bolj zaželen pri nasprotnem spolu kot pa tak, ki pomeni njegovo nasprotje. Razne raziskave, tudi znanstvene, pa so k temu dodale še spoznanje, da so visoki ljudje, tako enega kot drugega spola, tudi v poklicnem smislu uspešnejši in bolje plačani od tistih manjših osebkov. In to ne zavoljo dejstva, da so za določene naloge nemara res sposobnejši - temveč preprosto zato, ker imajo v glavnem povsod vnaprejšnjo, lahko tudi nezavedno protekcijo.
Veliko = dobro. Vendarle pa, kot sem že zgoraj namignil, med spoloma obstaja tudi dokaj jasna in zaznavna razlika: biti nadpovprečno visok je razmeroma, vsaj praviloma, večja prednost za moškega kot za žensko. Naš - in njihov, ženski - estetsko presojevalni, čustvovalni in razumski ustroj, ki se je oblikoval skozi milijone let učlovečevanja v afriški savani, zadeve dojema takole: telesno visok moški je nekoliko verjetneje kot tisti manjši sposoben ujeti plen, premagati nasprotnika, obvarovati zarod … Tako kot ni nikakršno naključje, da nam dobra hrana diši, pokvarjena in gnila pa zaudarja, ali pa, da se prirojeno bojimo kač in pretirane višine - temveč so to pač le nekatere od naših številnih evolucijskih prilagoditev - ima torej kajpak tudi naša tukaj obravnavana lastnost svoje povsem oprijemljivo, uporabno ozadje.
Res, tudi ženske prenašajo svoje gene za telesno višino na potomce in je spričo tega ne nazadnje tudi nam moškim kar pomembno, da nimamo ravno kakšne pritlikave družice. Kljub temu pa so na lestvici zaželenih fizičnih lastnosti pri ženskah, gledano z moškimi očmi, nekatere druge krepko nad telesno višino. Pomislimo samo na glavni dve, lepoto in mladost … Če se razne sociofeministke še tako razburjajo, dejstvo, da imamo moški in ženske med seboj pač nekoliko različni biološko podprti vlogi, ostaja.
V Ameriki, kjer je uspeh v karieri še toliko poglavitnejše vodilo posameznikov kot marsikje drugje, je velikost verjetno še pomembnejša kot, kaj vem, v kakšnem gospodarsko malo razvitem predelu Azije. No, ne mislim absolutno, temveč pač samo relativno.
Še vedno namreč velja, da smo belci tako rekoč za večino predstavnic rumene rase privlačnejši oziroma zanimivejši kot pa sami njihovi moški (in da mi tega, prosim, ne bi kdo očital kot rasistične trditve; če nič drugega, lahko v zameno ponudim dejstvo, da celo sam sodim med tiste številne bele moške, ki bi se tako rekoč zlahka odrekli vsem svojim nadaljnjim medspolnim izkustvenim pridobitvam s področja lastne rase - v prid določenim drugim). In ena poglavitnih lastnosti belcev v primerjavi z rumenci je nedvomno njihova (takšna in - če se razumemo - tudi drugačna) telesna dimenzionalnost. Politični komentator Jurij Gustinčič je pred leti ob nekih volitvah za predsednika ZDA že vnaprej napovedal zmagovalca, rekoč: Amerika nima rada majhnih predsednikov.
Mimogrede, Slovenija je s svojim Milanom - ki še dandanes, v postpredsedniškem penzionu, velja ne le za najpopularnejšega, temveč po neki ne prav davni anketi sodeč celo za najzanimivejšega Slovenca - tozadevno očitno krepko drugačna in postavlja na glavo marsikatero doslej zapisano in na splošno nesporno držečo tezo. A saj nihče ne trdi, da na prizoriščih ni izjem; govorimo o statistični verjetnosti - ki pa je v resnici še vedno silovito, da ne rečem kar okrutno, nagnjena na tisto drugo stran.
Kar zadeva samega pisca teh vrstic, ki po navedenem kriteriju in po podatkih sodeč - če mu boste seveda verjeli - sodi realno v rang celo skupaj s samim novim kalifornijskim guvernerjem, torej v nekakšno čisto povprečje, lahko povem to, da me je spričo določenih okoliščin stvar v življenju najbrž vendarle nadpovprečno preokupirala.
Med večjimi že tako ali tako nisem bil nikjer nikoli - razen kvečjemu v kuhinji pri svojih starih starših v Horjulu, med svojo tamkajšnjo rodbino (kar je za ustrezno pozornega bralca obenem kajpak tudi že osvetlitev izvira dotične problematike); v puberteti pa se je narava z menoj skoraj res prav poigrala: medtem ko so moji pred tem tudi dokaj nezanimivi sošolci rasti in postajali moški, sem jaz kar tam nekaj stagniral in ni bilo z menoj nič. Četudi sem v nadaljnjih nekaj letih ta primanjkljaj k sreči zadovoljivo zapolnil, pa bom morda do konca dni vsaj nezavedno pogrešal nekaj več prijetnih doživetij iz tistih časov, ki bi jih bil lahko deležen v drugačnih razmerah.
A če velja, da je telesna višina v znatnem obsegu genetska danost in da se s kakovostno prehrano (v primerjavi z običajno) lahko pridobi kvečjemu nekaj centimetrov - po drugi strani drži tole: sámo dejstvo, da je nekdo majhen ali velik, ne pomeni še nič zavezujočega, neizbežnega in neobhodnega. Lahko ga prav primanjkljaj v centimetrih višine vzpodbudi, da se toliko bolj potrudi in dokaže na poklicnem ali katerem drugem pomembnem področju.
Vsi poznamo zgodbo o Napoleonu, ki da je svojo majhnost nadkompenziral z zavojevalsko težnjo - nismo pa ravno vsi informirani, da naj bi bil mož v resnici visok okoli 170 centimetrov (in ne 157 ali 158, kot se ponavadi méni), kar je bila za tisto dobo več kot solidna, docela povprečna višina. Namesto njega nam bo moral torej kdo drug poslužiti kot primerek - ali z obvladanim ali pa lahko tudi še kar naprej iz njega bijočim manjvrednostnim kompleksom. Vendar tu ne bomo več brskali po nadaljnjih primerih. Vsakdo jih iz svoje okolice menda pozna povsem dovolj. Verjetno pa ste po drugi strani tudi vi že kdaj naleteli na koga, ki je po telesni rasti resda neobdarjen - pa mu je navzlic temu mogoče poreči veliki človek. Morda ste to celo vi sami . . Ali pa to utegnete še postati.
dr. Artur Štern, foto Rex Features
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
