Se vam zdita maraton ali dolga kolesarska dirka premalo zahtevni, preveč monotoni preizkušnji? Bi poleg teka in kolesarjenja še veslali, plavali, se spuščali po vrvi, dokazali, da se dobro znajdete v naravi, da se znate orientirati in dobro sodelovati s člani svoje ekipe, da vas ne morejo presenetiti še kakšne druge, nepričakovane naloge, ki vam jih naložijo? Ni problema, če se udeležite pustolovske dirke, bodo vaše potrebe potešene. Pustolovska tekmovanja, izjemen vsestranski preizkus vzdržljivosti in timskega duha, so se v zadnjih letih uveljavila tudi pri nas.
Kratka zgodovina
Nekateri menijo, da je bilo prvo pravo pustolovsko tekmovanje gorski maraton, ki ga je leta 1968 priredil oz. sponzoriral Karrimor, proizvajalec športne opreme. Na tekmovanju, ki odtlej poteka vsako leto v različnih delih Velike Britanije, nastopata kot ekipa dva tekača, ki morata opraviti s 85-kilometrsko preizkušnjo, pri čemer nosita s seboj vso opremo, ki jima omogoča neodvisnost od pomoči drugih.
Leta 1980 so na Novi Zelandiji na tridnevnem tekmovanju, poimenovanem Alpine Ironman, prvič nastopili posamezniki, ki so se morali izkazati v teku, smučanju in veslanju, leto pozneje pa je bila prvič organizirana tekma z imenom Coast to Coast, ki jo še vedno prirejajo. Udeleženci morajo opraviti 243 kilometrov dolgo pot od obale Tasmanskega morja čez novozelandske Alpe do obale Tihega oceana. Od leta 1982 poteka tudi Alaska Mountain Wilderness. Proga v popolni divjini se spremeni vsake tri leta in je dolga od 250 do 400 kilometrov.
Za začetek sodobne ere pustolovskih tekem velja leto 1989, ko so Novozelandci prvič organizirali tekmovanje Raid Gauloisis. Pravila, ki so bila tedaj sprejeta, v glavnem veljajo še danes. Leto pozneje so Novozelandci prvič organizirali tudi tekmo Southern Traverse. Potem je bilo tekmovanj čedalje več, k čemur je veliko pripomogel tudi Discovery Chanel, ki je medijsko podprl ameriški Eco-Challenge.
Discipline
Pustolovska tekma vključuje tek oz. hojo (običajno v naravnem okolju), plavanje, kolesarjenje (po terenu, ki je navadno primeren le za gorsko kolo), vožnjo s takšnim ali drugačnim plovilom (kajakom, kanujem, raftom, traktorsko zračnico …), tekmovanje na rolerjih, včasih tudi jadralno padalstvo, jamarstvo, ježo konja ali kamele … Na zimskih različicah se nastopajoči pomerijo v teku na smučeh, v turnem smučanju, drsanju … Z izjemo krajših tekem se morajo izkazati še v orientaciji in v plezanju oz. spuščanju po vrvi. Discipline si sledijo v zaporedju, ki ga določi organizator. Ena disciplina se lahko pojavi večkrat.
Sicer pa je eden od izzivov tekmovanj pričakovanje nepričakovanega, zato organizatorji kar malce tekmujejo v presenečenjih. Tako morajo tekmovalci poiskati kontrolno točko pod vodno gladino, se izkazati z dobrim spominom, nastopiti
v karaokah …
Vrste pustolovskih tekem
Najkrajša tekma je t. i. sprint, ki traja od 2 do 6 ur. Običajno je orientacijsko nezahteven, lahko pa vključuje preizkus določene spretnosti. Navadno poteka v urbanem okolju, zato se tudi imenuje mestna avantura. Ker je sorazmerno kratek in organizacijsko manj zahteven, na njem nastopi veliko tekmovalcev.
Daljša, od 6 do 12 ur trajajoča tekmovanja so praviloma orientacijsko zahtevnejša, potek poti pa je tekmovalcem nakazan le v grobem. Na še daljših, od 18- do 30-urnih tekmovanjih organizatorji posredujejo določene informacije o trasi. Udeleženci si morajo sami zagotoviti spremljevalne ekipe za prevoz opreme (koles, čolnov …) na mesta, kjer potekajo posamezni preizkusi oz. menjava disciplin (npr. prehod s teka na kolo ipd. ). Na krajših razdaljah spremljevalno osebje ni dovoljeno, za prevoz opreme pa poskrbijo organizatorji.
Na klasičnih pustolovskih tekmovanjih, ki trajajo od približno 36 do 72 ur (200? 400 km), imajo tekmovalci več možnosti za izbiro poti, a dobijo za izpuščeno kontrolno točko časovni pribitek. Daljša, od 3 do 11 dni trajajoča tekmovanja (500? 1. 000 kilometrov) vključujejo vse discipline večdnevnih tekmovanj, lahko pa so začinjena še z jahanjem, jamarstvom . .
Na večdnevnih tekmovanjih je največja ovira pomanjkanje spanca. Za spanje se namreč tekmovalci odločajo po lastni presoji, saj tekmovanje ne poteka etapno, temveč ‘v enem kosu’. Pravilna razporeditev moči, dobra logistika, preprečevanje dehidracije in opešanosti zaradi pokurjenih zalog energije sodijo med ključne dejavnike uspeha.
Tekmovalna pravila
Ta se med tekmami razlikujejo, v splošnem pa velja, da premagovanje razdalje z motornimi vozili ni dovoljeno, da morajo tekmovalci s seboj nositi vso opremo, ki jo predpiše organizator, in da z izjemo določenih mest, kjer potekajo menjave discipline, zunanja pomoč ni dovoljena. Organizatorji lahko postavijo še svoja pravila: npr. da ekipa dobi časovni pribitek, če se ne giblje v skupini, kazen za poškodovanje tekmovalne opreme ali tuje lastnine ob progi, kazen za nešportno obnašanje …
Zvečer ali zjutraj pred tekmovanjem organizatorji seznanijo ekipe s progo. Ta je na ‘sprinterskih’ preizkušnjah običajno dobro označena, če je preizkušnja daljša, pa ekipe dobijo zemljevid s kontrolnimi točkami, kjer se morajo ‘prijaviti’, ali pa organizatorji podajo njihove koordinate. Na sestanku sporočijo tudi posebna pravila in druge pomembne informacije.
Ker na tekmovanjih nastopajo tekmovalci zelo različnih sposobnosti, sta po navadi na voljo dve razdalji. Ekipe, ki na dolgi razdalji opešajo, lahko preidejo na krajšo, vendar pa se uvrstitev ne upošteva.
Timski Duh
Tekmovanja so praviloma moštvena, večinoma je pogoj tudi, da je v ekipi vsaj ena ženska. Kot ekipa nastopita vsaj dva, na daljših preizkušnjah pa običajno štirje ali pet tekmovalcev, ki morajo na cilj prispeti v skupini. Zato mnogo ekip pomaga najšibkejšemu že preventivno (z nošenjem nahrbtnika, vlečenjem na kolesu in pri plavanju …), nikakor pa s pomočjo ne smejo čakati tako dolgo, da ta že močno obnemore. Nekatera moštva si določijo vodjo in si razdelijo odgovornosti, druga se raje odločajo za sprotno improvizacijo, nekateri so pri odločanju bolj demokratični, drugi prepustijo ključne odločitve vodji . . V vsakem primeru pa je dobro sodelovanje pogoj za skupinski uspeh.
Veliko tekmovalcev, ki nastopajo na pustolovskih tekmovanjih, je nekdanjih triatloncev, tekačev in smučarjev tekačev, alpinistov, kolesarjev, veslačev, ki so si zaželeli novih, bolj razgibanih izzivov. Nekateri med njimi se tako izognejo poškodbam, ki so jih pestile zaradi monotonosti treninga nekdanjega športa, mnogo športnikov veteranov pa v pustolovskem tekmovanju najde šport, v katerem jih leta ne ovirajo, ko se postavijo ob bok pol mlajšim tekmecem. Razumevanje, da gre za timsko tekmovanje, je seveda nujno.
Tekmovanja pri nas
Prvo tekmovanje pri nas je bilo izvedeno v Velenju leta 2003. Pobudnik in glavni organizator tekmovanja, ki so ga izpeljali velenjski taborniki iz rodu Jezerski zmaj, je bil Peter Vrčkovnik, ki je tudi sam dolgo nastopal na Hrvaškem in v Avstriji. Velenjski taborniki so odtlej edini organizatorji tovrstnih tekem v Sloveniji. Od teh začetkov so se tekmovanja močno razvila, za kar je zaslužen zlasti neutrudni Matjaž Ravnjak s svojo ekipo.
Tako se danes lahko preizkusite v nizu krajših pustolovskih tekmovanj, tako imenovanih mestnih avantur. Ekipo sestavljata dva tekmovalca poljubnega spola, ki izbirata med 40 in 80 km dolgo progo. Letos so bila tekmovanja v Logarski dolini (pozimi, enotna razdalja 50 km), v Ljubljani, Velenju in Mariboru, prihodnje leto pa bosta avanturi le v Mariboru in Ljubljani. Poleg tega organizirajo še veliko mednarodno tekmovanje s približno 300 km dolgo progo, ki poteka po Gorenjski, Kamniško-Savinjskih Alpah, po okolici Velenja … Ekipo sestavljajo štirje tekmovalci, med katerimi mora biti vsaj ena ženska.
Rajko Kračun in Matevž Slapničar, pred nekaj leti najuspešnejša tekmovalca na mestnih avanturah, sta morala v zadnjih dveh letih primat prepustiti stalnemu paru, ki ga sestavljata Andrej Mesner, nekdaj uspešen gorski tekač, in vsestranski Rok Erjavec. Na letošnjem Adventure race Slovenia v Velenju sta nastopila skupaj z Branko Šušteršič in Davidom Mišičem. Kot najboljša slovenska ekipa so osvojili 5. mesto, tako da bodo decembra zastopali Slovenijo na Abu-Dhabi Adventure Challengeu v Združenih arabskih emiratih.
Sicer pa je največji mednarodni uspeh slovenskih pustolovcev 15. mesto na svetovnem prvenstvu The Raid v Kanadi septembra 2006. Ekipa Lima Salomon Adventureteam v zasedbi Matevž Slapničar, Rajko Kračun, Andrej Jagodič in Tilen Potočnik si je morala za nastop na tej 1. 000 km dolgi in 8 dni trajajoči tekmi najprej izboriti mesto. To ji je uspelo junija istega leta, ko je v francoskih Savojskih Alpah na tekmi iz serije X-adventure World Cup na izjemno zahtevni progi zasedla 18. mesto. Leta 2007 so kot prva in doslej edina slovenska ekipa zmagali tudi na tekmovanju v Velenju.
Če bi se radi bolje seznanili s tekmovanji pri nas, z datumi, pravili, opremo in treningom, sta pravi naslov spletni strani adventurerace.si in adventuresport.si.
Marjan Žiberna
foto: Matjaž Ravnjak
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?