Preizkusil je najbolj nezdravo navado zahodne kulture in o tem posnel film.
Lahko bi rekli, da je bil Spurlock pred začetkom svojega
svojega ekscentričnega poizkusa popolnoma zdrav in vesel 32-letnik. Ko je zagrizel v prvi sočni McCountry™, je bil srečen kot otrok ob kosu rojstnodnevne torte.
“Vrhunec mojih pričakovanj je bil, ko sem po dolgem času vstopil v McDonaldsovo restavracijo na Manhattnu, ” pravi Spurlock. “Naenkrat sem se znašel v morju vonjav, ki lahko pomeni le eno: McDonald’s! Kombinacija vonjev vročega cvrtja, pečenega mesa, plastike in čistilnih preparatov, s katerimi uslužbenci nenehno drgnejo tla, mize in pladnje. Vonj je bil omamen, a v naslednjih 29 dneh je postal prava nočna mora. ”
Morgan Spurlock je po poklicu filmar in televizijski producent. Poleg tega se prišteva med tipične moške, kar pomeni, da obožuje (vsaj je do nedavnega) meso v vseh oblikah:
od sočnih zrezkov in vseh vrst burgerjev do hrustljavo zapečenega pujsa in vseh mogočih vrst mesnih delikates. Čeprav je pri McDonaldsu jedel precej redko, se njihovim “dobrotam” občasno pač ni mogel izogniti. Zlasti ne na potovanjih po eksotičnih deželah, kjer je pogosto to edina oaza brezhibno čistih toaletnih prostorov. Na potovanju po Ameriki pa se jim je še teže izogniti, saj je po vseh Združenih državah raztresenih več kot 13. 000 restavracij, od katerih jih je skoraj polovica ob pomembnejših avtocestah.
“Spominjam se, da nas je mama vedno učila, da takšna hrana ni prava hrana, zato sem jo kot otrok zelo redko jedel. Pozneje sem se je navadno lotil z volčjo lakoto le po prekrokani noči in z njo zdravil najbolj obupnega mačka. ”
Ob začetku svoje McDiete si je Spurlock skrbno zabeležil vse telesne mere, saj mu je bilo kristalno jasno, da bodo sledile “manjše” spremembe. Tehtal je 84 kilogramov, imel malce bolj okrogel trebušček, toda kljub temu je bil v kar dobri formi. In tako je bil nared za prvi snemalni dan. Padla je prva klapa dokumentarnega filma “Super Size Me” (angl. Ekstra veliki jaz). In od kod ideja za film? “Že od nekdaj sem si želel pokazati, kako nezdrave so ameriške prehranjevalne navade, ” komentira naš McJedec. “Ne le kaj, ampak predvsem to, koliko takšne hrane zmečemo vase. Način prehrane, ki nam jo diktirajo restavracije s hitro prehrano, nam je pomagal, da smo se Američani dobro poredili, predvsem otroci, poleg tega pa se nam je drastično poslabšalo tudi zdravje. Mislim, da ni boljšega načina, da javnosti nazorno pokažem resnost problematike, kot da se javim za poskusnega zajčka in o tem posnamem film. ”
9:00. Čas za obrok številka 1. “Odločno vstopim v najbližjo McDonaldsovo restavracijo in naročim jutranjo energetsko bombo: vročo jabolčno pito, pomarančni sok in kavo McEspresso. Iz moje sveže ocvrte jabolčne pite se je cedilo olje in po dolgem času sem resnično užival v zajtrku, ” se spominja Spurlock.
Drugi dan je večino svojih z maščobami bogatih obrokov izbruhal. “Priznam, delno je bila moja krivda, ” pravi, “poskusil sem svoj prvi Super Size Meal™. Moje telo najbrž še ni bilo pripravljeno na cel liter kokakole, četrt kilograma ocvrtega krompirčka in dvojni Cheesburger™. ” A za silo si je opomogel in zabava se je lahko nadaljevala. Napočil je tretji snemalni dan.
Idejo za prehrambno avanturo je dobil leta 2002,
ko v Ameriki skoraj ni bilo mogoče prelistati revije ali pogledati oddaje na televiziji, ne da bi naletel na žgočo temo o nezdravi prehrani in z njo povezanimi boleznimi. Na veliko se je začelo govoriti o debelosti kot epidemiji nacionalnih razsežnosti. “Bilo je ravno na zahvalni dan, ko sem se lepo nažrt udobno zavalil v svojo tradicionalno vsakoletno pozicijo po obilnem prazničnem kosilu: napol leže na kavču pred televizorjem, ” se spominja Spurlock. “Med menjavanjem kanalov sem ujel govor predstavnika prehrambene verige McDonald’s, ki je na dolgo in široko razpredal o neškodljivosti njihovih polnovrednih obrokov. In rodila se je ideja za film. ”
Avtor sam priznava, da mu ekstremno nore ideje niso popolnoma nič tujega. Pred leti si je izmislil tudi oddajo I Bet You Will (angl. Stavim, da boš), ki je postala leta 2002 prava uspešnica glasbene postaje MTV.
S kamero so hodili naokrog in izzivali naključne mimoidoče, da so počeli traparije vseh sort. V tokratnem dokumentarcu pa je izzval samega sebe in se odločil testirati resničnost izjave McDonaldsovega predstavnika o poosebljenem zdravju, ki naj bi se skrivalo v njihovih omamnih obrokih.
In tako se je vse skupaj začelo. Film je bil premierno predvajan na filmskem festivalu Sundance januarja 2004 in v kategoriji dokumentarnega filma je prejel nagrado za režijo. Od poletja pa je 96-minutni film na ogled celo v nekaterih evropskih kinematografih.
A od premiernega predvajanja filma ni minilo niti 14 dni, ko je film v javnosti komentiral prvi McPredstavnik. Film je javno ožigosal kot “ekstra veliko prevaro” in svoje besede podprl z navedbo dejstev, da problem sploh ni njihova prehrana, temveč pojedenih 5000 kalorij na dan. Približno čez mesec dni so objavili novico, da bodo v svojih restavracijah odpravili “Super Size Meal™”. Zgolj slučajnost? “Mislim da ne, ” komentira naš McJedec, “čeprav je v javnih občilih McDonald’s odločno zanikal vsakršno povezavo med mojim filmom in njihovo odločitvijo. ”
Za Spurlockovo dekle, vegetarijanko in kuharsko mojstrico v eni od newyorških najdražjih vegetarijanskih restavracij, pa je bil njegov film vse kaj drugega kot le dokumentarec. Prej bi lahko rekli grozljivka. “Ko je prišel na dan z idejo o filmu, nisem verjela, da misli resno, ” komentira Alexandra Jamieson. “Ko se je začel preobžirati, se mi je zdel precej ogaben, na koncu pa me je že precej skrbelo za njegovo zdravje. ”
Med snemanjem filma je prekrižaril ameriko
Do desetega dne je poizkusil že vse menije in telo se je počasi začelo upirati mastnemu kulinaričnemu podvigu. Degustiral je vse mogoče: Hamburger™, Cheesburger™, BigMac™, Fish Mac™, McChicken™, McCountry™, Chicken McNuggets™ in celotno ponudbo solat, prelivov, ocvrtih sladic, mlečnih napitkov, mehurčkastih pijač in vseh mogočih dodatkov: majoneze, gorčice, kečap, nacho sir . . In seveda nepogrešljivi ocvrti krompirček v neomejenih količinah.
Zdravniki, ki so spremljali njegovo zdravstveno stanje, so bili že po prvih nekaj dneh precej zaskrbljeni.
V dvanajstih dneh se je zredil za osem kilogramov in nivo holesterola v krvi in srčni utrip sta se nevarno povečala (glej tabelo “McTelo v številkah”). Najbolj jih je skrbelo stanje jeter. Eden od zdravnikov je celo komentiral: “Njegova jetra so zdaj podobna pašteti in so ne le na dobri poti k cirozi, ampak kar na avtocesti. ” Ekstremna porast teže in nezdrava prehrana lahko namreč resno in za vse življenje ogrozita delovanje jeter.
“Imel sem strašanske glavobole, ki pa sem jih najlaže pregnal s tem, da sem kaj pojedel, ” pravi o svojem počutju McSpurlock. “Nenehno sem bil depresiven in utrujen, razen kadar sem jedel. Da, prav ste slišali. Takoj ko sem začel mleti naslednji obrok, sem postal dobre volje, kar pa je trajalo le slabo uro od trenutka, ko sem izpraznil pladenj. Potem sem bil spet depresiven in še bolj utrujen, saj se je moje telo intenzivno ukvarjalo s prebavo maščobe in sladkorjev v želodcu. ”
Poleg tega so ga začeli boleti sklepi, predvsem komolci in kolena. Pri hoji navkreber ali po stopnicah je sopel kot stara lokomotiva. Nenehno je bil zaspan in večkrat na dan je zadremal za nekaj minut. Iz dneva v dan si je teže zapomnil stvari, ki jih je prebral in slišal, in imel je občutek, da postaja iz ure v uro bolj butast. “Nisem si mogel zapomniti stvari, ki so mi jih povedali, in pozabljal sem stvari, ki sem jih vedel že leta. ” Spremembe so se poznale tudi na koži. Najprej so se pojavili mozolji, potem rdečica in izpuščaji, nazadnje je koža postala mrliško bleda. Tudi seksualna sla je upadla. Če se je še tako trudil, svojega junaka ni mogel spraviti do popolne erekcije. “K sreči je moja draga precej razumevajoča, a mislim, da več kot meseca dni moje McDiete tudi ona ne bi prenesla. ”
Za to, da se je nemarno zredil, avtor dokumentarca še najbolj krivi sebe. Teoretično bi lahko z redno ekstremno naporno rekreacijo odvečne kalorije pokuril, a se je nalašč odločil le za tri kilometre hoje na dan, kar je maksimalna dnevna telovadba povprečnega Američana. S tem je svojim sodržavljanom še nazorneje pokazati, kako nezdrav je njihov način življenja. A najverjetneje bi bil rezultat popolnoma enak tudi če bi se odločil jesti pri Burger Kingu, Dairy Queenu ali katerikoli drugi znamki restavracij hitre prehrane.
In kako so se branili lastniki verig takšnih restavracij? Izjavljali so vse mogoče traparije – od tega, da so “njihovi obroki namenjeni le občasni popestritvi prehrane”, do neslanosti, kot je ta, da so njihovi izdelki le “del zdrave, uravnotežene prehrane”. “Naša prehrana je uravnotežena zaradi obrokov, ki jih pojemo izven njihovih restavracij, ” pravi Spurlock. “Sveže sadje, zelenjava, žita, ribe in mlečni izdelki z nizko vsebnostjo maščob so tisti, ki nas držijo pokonci. Sicer pa še nisem slišal, da bi katera od teh restavracij oglaševala, naj le poredko jemo njihove ‘dobrote’. Mislim, da si tega nihče od njih zares ne želi. ”
Pojesti 5000 kalorij na dan je morda res pretirano, a eksperiment, ki ga prikazuje dokumentarni film, ni popolnoma nič bolj pretiran od reklamnih kampanj restavracij s tovrstno prehrano, ki z zapeljivo mamljivimi posnetki sveže pečenih mastnih zalogajev vabijo odrasle in otroke. A težava ni le v tem, kako nezdravi so njihovi obroki, temveč predvsem v njihovi velikosti in kako pogosto jih zaužijemo.
“Nikogra ne nagovarjam k temu, da bi se
lotil poskusa, ki sem ga izvedel sam, ” zatrjuje Spurlock. “Vem, da vas kar velik odstotek precej pogosto uživa podobno hrano. To, kar se je dogajalo z mojim telesom, ni nujno, da se bo tudi z vašim. A morda boste katerega od simptomov, ki so se pojavili na mojem, prepoznali tudi na svojem telesu. In morda vas bo srečala pamet in boste nezdravo razvado opustili, preden bo prepozno. ”
Veliko ljudi se nenehno pritožuje, da so zelo utrujeni. Iz nenavadnega režiserjevega poskusa pa je razvidno, v čem se najverjetneje skriva najpogostejši vzrok: v nepravilni prehrani. Ni nujno, da jemo ocvrt krompirček in hamburger, dovolj je že premastna hrana katerekoli vrste, ki jo splakujemo s pijačami, nasičenimi s sladkorji.
In kako se po tridesetih dneh McDiete znebiti odvečnih 11 kilogramov? “Za začetek sem črtal vse sladke pijače, s katerimi sem na dan popil najmanj 1000 kalorij, in jih zamenjal z navadno vodo. ” Stroga dieta, ki mu jo je sestavila njegova partnerka Alexandra, mu je pomagala spraviti telo v prvotno stanje. Glavna sestavina očiščevalne diete je bila voda, ki je pomagala iz telesa odplakniti maščobe in druge v mesecu dni nagrmadene škodljive snovi.
Čeprav se mu je uspelo lepo porediti v samo tridesetih dneh, se je njegova teža vrnila na prvotno šele v letu dni. Pravi, da danes občasno še vedno poje kak hamburger (čeprav ne pri McDonalsu), a nikdar več kot enkrat na mesec. Davek na noro enomesečno dieto pa je, da se zdaj njegova teža veliko hitreje poveča kot pred snemanjem McDokumentarca.
“Odslej moram nenehno preverjati svojo težo. Ne mine dan, da ne bi stopil na tehtnico, ” potoži Spurlock. “Zdaj tudi redno vadim trikrat na teden, skoraj vsak dan se vozim s kolesom, Alexandra pa strogo odmerja moje obroke in njihovo raznovrstnost. ”
Med snemanjem so povprašali za mnenje sto strokovnjakov za prehrano in vsi so se strinjali, da enkratni obisk restavracije s hitro prehrano ne more resno ogroziti zdravja. Med snemanjem filma je Spurlock pojedel dovolj, da mu celih osem let ne bo treba prestopiti praga kraljestev cvrtja. Nasvidenje v maju 2012!
Miha Povrik