Si predstavljate, da ste oblečeni v popolno tekaško opremo in da sredi množice drugih tekačev stojite na startu množično obiskanega polmaratona? Si predstavljate, da ste ženska? In da je vaš trebuh velik kot balon, ker ste noseči polnih devet mesecev in štiri dni?
Da ste torej že čez predvideni rok poroda in da bi torej lahko rodili vsak čas? Odlično. Zdaj pa ta dva občutka združite.
27. oktobra 2013 je v Ljubljani potekal maraton. Okoli 20 tisoč tekačev je prišlo od vsepovsod, da bi se udeležili največjega tekaškega dogodka v Sloveniji, da bi z ramo ob rami skupaj tekli po širokih mestnih cestah, ki so jih na ta edini dan v letu zaprli za avtomobilski promet.
Preplavljena s tem občutkom sem čakala na znak. Čakala sem na krč, prvi popadek ali na vodo, ki bi neodvisno od moje volje odtekla iz mene. Čakala sem na znak, da moram iti. Vsako sekundo sem bila pripravljena, da spustim vse, kar tisti trenutek počnem, in se odpeljem v porodnišnico ter rodim svojega tretjega otroka.
Ker pa je bil ravno maratonski dan, sem v tem čakanju zjutraj tudi jaz oblekla tekaško opremo in se pridružila tekačem. Ko so me videli, so me spraševali: »Pa ja ne misliš, a ne, da ne?« Jaz pa nisem poznala dobrega razloga, zakaj ne bi tekla. Morda pridem le na start in od tam v porodnišnico, morda bom pa vendar lahko tekla vsaj nekaj kilometrov, kolikor bom čutila, da mi ustreza. Vse samo do znaka, da moram hitro oditi v porodnišnico.
In tako sem stala tam, daleč zadaj za startno črto Ljubljanskega maratona. Med tistimi tekači, ki jim je bil glavni cilj že to, da so prišli na start. A kljub temu je med bolj in manj čvrstimi in ravnimi tekaškimi trebuščki moj balonček precej izstopal. In tako sem stekla, počasi, kilometri so minevali in jaz sem tekla.
Se vam zdi to nemogoče, verjetno zelo neodgovorno in škodljivo za plod? V različnih raziskavah so ugotovili, da če zdrava nosečnica teče v pogovornem tempu, se otrokove možganske povezave bolje razvijejo (Labonte-Lemoyne), imunski sistem deluje bolje (Caerillo in drugi), posteljica je bolje prekrvavljena, otrok v njej pa tako dobi še več kisika in hrane, kar oboje poveča možnost, da bo zdrav (Daley). Tek pa koristi tudi materi (Gjestland).
To je bila moja tretja nosečnost, med katero sem tekla, a prva, med katero sem se celo po roku odpravila na tako dolgo pot. Moj mož Urban je tekel ob meni. Enako kot jaz je bil tudi on vsak trenutek pripravljen na najlepšo življenjsko prelomnico. In tudi njemu, ki je poklicni tekaški trener, se je zdel prijeten tek v družbi najboljši možen način za preživetje tistih zadnjih ur pred rojstvom novega življenja. In tako sva tekla in se med tekom pogovarjala tudi s sotekači in na kratko tudi z navijači ob progi. Marsikdo se je začudil, marsikdo je čestital, nekateri so se zgrozili. A midva sva vedela, da je prav, da sva tu. Punčka v trebuhu me je redno brcala in mi tako sporočala, da je v redu. Tako sva oziroma smo z vmesnimi kratkimi odseki hoje pretekli vseh 21 km. Sofija si je vzela še dva dni časa, da se je končno odločila, da pride pogledat ta naš svet.
S svojo predrojstno izkušnjo je v naš svet prinesla potrditev, da nosečnost ni bolezen, ampak del zdravja. Res nas v nekaterih rečeh omeji, a je veliko nosečniških omejitev bolj plod predsodkov, in ne izkušenj. Predsodki, ki nas delajo pasivne v življenju, kjer je treba biti dejaven, so nova nepotrebna omejitev. Voltaire je zapisal: »Odgovorni nismo samo za tisto, kar naredimo, odgovorni smo tudi za tisto, česar ne naredimo.«
In če zdrava nosečnica s tekom koristi tako otroku kot sebi, je prav, da se tega loti kar se da odgovorno. Sofija je skoraj pritekla na svet. Tehtala je 4 kilograme in dobila oceno odlično. Čutim, da sem s pomočjo lahkotnega teka v nosečnosti pomagala njej in sebi.
Napisala: mag. Jasmina Kozina. Foto: Osebni arhiv
Preberite še: Zakaj naše telo samodejno ne izbere dobre tehnike teka?
