Tek je tako zelo naravno človekovo gibanje, da se marsikomu zdi nerazumljivo, zakaj bi pri tem morali misliti na tehniko teka. Ali ne zna telo samo izbrati najboljšega sloga teka?
Poskusimo, kako telo izbira najboljšo držo telesa pri sedenju.
Usedimo se na stol brez naslonjala. Sedimo najprej pokončno. Zdaj pa nehajmo razmišljati o drži telesa. Čez približno 10–20 sekund skoraj vsi začnemo sedeti sključeno. Zakaj? Kaj si mislijo o tej sključeni drži telesa naše medvretenčne ploščice?
Ko ne razmišljamo, telo samo, brez zavestnega dela možganov, izbere, kakšna drža mu bolj ugaja.
Ampak, ali mu res najbolj ugaja sključena drža?
Do sključene drže telesa smo prišli, ker naše telo vedno išče način, kako čim manj naprezati mišice. No, v resnici te drže telesa ne izbira celotno telo, ampak le mišice. Mišice torej vedno iščejo način, da bi čim manj delale. Na primer, medvretenčne ploščice ne morejo odločati. Ta sključena drža jim namreč ne ustreza, če dolgo sedimo. Ampak ker imajo mišice monopol pri odločanju, se ne odločajo demokratično. Mišice preprosto želijo čim manj delati, saj s tem varčujejo z energijo. Ta varčevalni program, ki mu lahko rečemo tudi lenoba, imamo vgrajen še iz življenja daljnih prednikov. V pradavnini so preživeli namreč le tisti, ki jim v obdobjih pomanjkanja hrane ni zmanjkalo življenjsko pomembne energije.
Ker gre za tako prvinski mehanizem osnovnega preživetja z danes na jutri, je ta močnejši od skrbi za zdravo hrbtenico, katere neprimerna uporaba se pokaže šele z leti.
Ta varčevalni program deluje tudi takrat, ko tečemo.
Mišice se želijo čim manj naprezati. Vendar žal to vodi v slog teka, ki bolj obremenjuje kosti in sklepe.
Da zmanjšamo obremenitve na te občutljive dele telesa, moramo preprosto ozavestiti svoj tek. To je še zlasti pomembno, ko tečemo po ravnih in utrjenih površinah, kot je asfalt ali druge urejene poti, in ko tečemo obuti v mehke klasične tekaške copate. Če tečemo po zelo zahtevni podlagi in za nameček še bosi, si mišice ne morejo privoščiti popuščene drže telesa, prevelikega iztegovanja noge naprej, pasivnega stopanja na tla in drugih napak, ki so tako tipične za veliko večino rekreativnih tekačev, ki ne mislijo na svoj slog teka.
Da se čim bolj približamo optimalni tehniki teka, bodimo pozorni na občutenja svojega telesa pri teku.
Ko tečemo, vedno mislimo delno tudi na to, kako tečemo. Dobra tehnika teka se od slabše razlikuje v tem, da nam omogoča učinkovito blaženje dotikov s tlemi, ustrezno stabilnost sklepov in čim manj nepotrebnih zaviralnih sil. To nam omogoča večje uživanje v teku in tudi daljši tekaški domet. Kadar tečemo v dobri tehniki teka, to občutimo, kot da je naše telo lažje in korak bolj svež.
Dobra tehnika teka je tudi osnovni preventivni ukrep pred nastankom mnogo tekaških poškodb. Vendar pa se moramo ob tem zavedati tudi nevarnosti, ki jih pomeni proces spreminjanja tehnike teka.
Drugačen tek drugače obremenjuje naše telo. Pri spreminjanju tehnike teka prihaja do drugačnih obremenitev, na njih pa se moramo šele navaditi. Tehniko teka spreminjajmo zelo postopoma. Če prehitro spremenimo tek s slabše na boljšo tehniko teka, smo skoraj obsojeni na to, da bomo razvili katero od preobremenitvenih poškodb. V tem primeru bomo potem napačno sklepali, da izpiljena tehnika teka ni za nas. Je za nas, le s pravilnejšim pristopom ji moramo pristopiti.
Bodimo postopni in preudarni.
Urban Praprotnik; www.tekaskitrener.si
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?