Vsak sedmi moški je na pragu sladkorne bolezni, ker je njegovo telo pozabilo, kako uporabljati insulin. Naučite se oceniti svojo nevarnost.
Marko Rauzek je bil vedno velik.
Velik, vendar fit. Danes že 39-letni arhitekt je v študentskih časih kot rokoborec brez težav prenašal svojih 140 kilogramov – večinoma mišic – na 1, 85-metrskem okvirju. Leta 2002, 15 let po tistem, ko je bil največji silak v klubu, je Marko še vedno pridobival težo, vendar ni nikoli vedel, koliko tehta, saj ni čutil potrebe, da bi se stehtal. “Imel sem ogromno energije. Nikoli se nisem počutil utrujenega, ” se spominja Marko, ki se je ravno takrat poročil in preselil v Ljubljano. “Bil sem precej aktiven, veliko sem smučal, igral nogomet in košarko, občasno pa tudi golf. Fizično sem lahko napravil karkoli, ne da bi me pri tem zadela kap. ” Redno sem premljal tudi slovenske nogometne novice, je še dodal.
Kakor so se kilogrami kopičili, tako si je Rauzek prilagajal življenje s povečevanjem. Pancerje je dal preoblikovati tako, da so zopet pristajali njegovim razširjenim golenim. Zamenjal je tudi velikost hlač. To je bila strategija “pridobi in kompenziraj”, ki mu je pomagala zgraditi obzidje zanikanja, debelo kot njegova stegna. Nato pa so se leta 2002 njegove bezgavke tako zelo povečale, da ni imel druge izbire kot obiskati zdravnika. In stopiti na tehtnico.
“Izkazalo se je, da z bezgavkami ni bilo večjih težav, pač pa je enega od mojih zdravnikov skrbelo, da sem resen kandidat za sladkorno, ” pravi Rauzek. “Priporočil mi je, naj se oglasim pri endokrinologu. ” Za športnika, ki je bil vajen premagovanja velikih naporov in je na vrhuncu svojih moči dvignil 230 kilogramov na benču in 300 iz počepa, je bil Rauzek ob prebiranju specialistovega izvida šokiran. Teža: 156 kilogramov. Indeks telesne mase: 45. Trigliceridi: 3, 38. Glukoza: 8, 1. Po vseh merilih je bil Rauzek dvakrat tolikšen, kot bi moral biti. “Zdravnik je načečkal besedi ‘obesitas’ in ‘insulinska rezistenca’, ” pravi Marko. “Nato mi je rekel, da moram hitro kaj ukreniti, sicer mi resno grozi polno razvit diabetes. ”
Za sindrom s smrtonosnimi
posledicami je insulinska rezistenca označena s precej blagim imenom. To lahko delno tudi razloži, zakaj jo pozna tako malo ljudi, glede na pomembnost, ki si jo resnično zasluži. V osnovi gre pri insulinski rezistenci za kratki stik v sistemu, ki je v telesu odgovoren za shranjevanje in uporabo energije - celo pri ljudeh, ki niso kot Rauzek. Pravzaprav ste s petimi do desetimi kilogrami nad normalno težo že v fiziološkem kotlu. “Možno je, da ste suhi in imate insulinsko rezistenco, pa tudi, da ste nad normalno težo in je ne razvijete, ” pravi Robert H. Eckel, dr. med. , direktor endokrinološkega laboratorija v Health-sciences, centra na univerzi v Coloradu. “Na splošno pa velja, da težji ko je človek, tem večja je rezistenca. ”
Da bi razumeli, koliko škode povzroči insulinska rezistenca, je dobro najprej vedeti, kako zdravo telo pretvori hrano v energijo za celice. Po razveseljevanju vašega želodca s trojanskim krofom se začne le-ta prebavljati v črevesju. Večji del se ga pretvori v glukozo oziroma krvni sladkor - preprost vir energije za celice. Glukoza iz krvi pa sama ne more vstopiti skozi celično membrano, dokler se na sceni ne pojavi insulin - hormon, ki ga izloča trebušna slinavka. Insulin se hitro razporedi po celotnem telesu, se veže na posebne receptorje na površini določenih celic, jih odklene in pospremi glukozo skozi vrata. No, in če krof, s katerim ste se posladkali, ni bil edinec, ampak je potoval v družbi bratov ali celo sester kremnih rezin ter ste vse skupaj zalili še s pol litra gazirane pijače, potem ste v telo vnesli več potencialne energije, kot bi je lahko porabili. Toda težav še ni. Vedno varčni insulin preusmeri presežke glukoze v jetra, kjer se shrani v obliki glikogena, in v maščobne celice, kjer se pretvori v trigliceridne rezerve, ki se hranijo vse do - hm, naslednje lakote in pomanjkanja. “Maščobo lahko uporabimo šele, ko je raven insulina dovolj nizka, ” pravi dr. Eckel. “Večina nas bi lahko s svojimi normalnimi rezervami maščevja preživela cele mesece brez hrane. ”
V zdravem telesu sta glukoza in insulin v dinamičnem ravnovesju, nekaj podobnega slovenskemu borznemu indeksu (SBI) ali veliko boljšemu Dow Jonesu. Med naraščanjem glukoze ji insulin sledi, ko pa glukoza začne padati, trebušna slinavka zmanjša izločanje insulina. To je briljantno zasnovan sistem, zlasti če pripadate nomadskemu plemenu lovcev nabiralcev. Za prebivalce pisarn, ki nabirajo na bencinskih samopostrežbah in lovijo v McDonaldsovih “drive in”, pa je lahko morilski.
Zaradi še ne popolnoma znanega razloga začnejo jetrne ter tudi mišične in maščobne celice ignorirati insulin, ko ta začne trkati na njihova vrata. Ta neodzivnost ali - izguba senzitivnosti - je osnova insulinske rezistence in vseh glavnih zdravstvenih težav, ki sledijo. (Občutljivost je lahko tudi dobra stvar. ) Zaradi onemogočenega vstopa v celice se začne glukoza kopičiti v krvi. Ko vedno budna trebušna slinavka ugotovi naraščajoče neravnovesje, hitro odgovori z izločanjem dodatnih količin insulina. In temu končno uspe odpreti vrata celic in pospraviti glukozo, vendar ga mora biti za to včasih tudi do trikrat več.
Kakor dolgo bo insulin zmogel dosegati zgornjo mejo glukoze v krvi in bo trebušna slinavka zmogla premagovati dodatne napore, je diagnoza, omejena na insulinsko rezistanco. Če pa trebušna slinavka začne pešati in se glukoza povzpne v višave, se telesu slabo piše. Sladkor se začne izločati v urinu in nepoklican ter brez spremstva vstopati v naključne celice. Diagnoza: diabetes oziroma sladkorna bolezen tipa 2. Večina ljudi z insulinsko rezistenco bo napredovala v diabetes tipa 2, če ne spremenijo načina življenja. Nezdravljen diabetes tipa 2 lahko vodi v slepoto, odpoved ledvic, impotenco in amputacije - najpogosteje prstov na nogah ali pa kar celih nog.
Vendar insulinska rezistenca
ni samo stopnja pred diabetesom, čeprav jo ameriško združenje za diabetes imenuje natanko tako - “preddiabetes”. Ves ta prosto krožeči insulin bo naravnost sabotiral sistem za shranjevanje in uporabo maščob. Natančneje, preveč insulina poveča vrednosti trigliceridov v krvi in zmanjša vrednost HDL holesterola. Kako? Tako, da spodbuja jetra v čezmerno proizvajanje nevarnih snovi - lipoproteina z zelo majhno gostoto (VLDL - very low-density lipoproteins). (Hitri tečaj: HDL je dober holesterol, LDL je slab holesterol, VLDL je zelo zelo slab holesterol. ) Kombinacija velikih vrednosti trigliceridov in majhnih vrednosti HDL je glavni dejavnik tveganja za srčni infarkt, kar posredno nakazuje, da so koronarne žile zelo verjetno obložene z oblogami. Smrtonosna dvojica visokih trigliceridov in nizkega HDL je tudi ključni kazalec za nedavno odkrito metabolično motnjo, znano pod imenom sindrom X, ki mu po domače lahko rečemo kar “sindrom insulinske rezistence”. Drugi kazalci sindroma X so še vnetje žilnih sten in visok krvni tlak. Znanstveniki niso povsem prepričani, ali insulinska rezistenca povzroča sindrom X ali pa je kriva njuna povezava. Znano pa je: če imate sindrom X, je verjetnost za srčni infarkt podvojena.
Če bi bila insulinska rezistenca nalezljiva bolezen, bi bilo neskončno rdečih številk, opozoril in posebnih obvestil ob dvanajstih. Brez dvoma bi bila to novodobna kuga biblijskih razsežnosti. Po najnovejših ocenah ADA ima insulinsko rezistenco osupljivih 41 milijonov Američanov. Povedano drugače, vsak tretji prebivalec Amerike, ki ga srečate v pisarni, na bencinski postaji ali pa v nakupovalnem centru, ima enosmerno vozovnico za vlak, ki bo trčil z diabetesom in s srčnim infarktom.
Kako pa je v deželi naši? Po zadnjih podatkih ima diabetes približno 100. 000 Slovencev, insulinsko rezistenco pa po ocenah petkrat toliko oziroma vsak četrti prebivalec na sončni strani Alp. Insulinska rezistenca najpogosteje prizadene ljudi v starostni skupini od 40 do 74 let, kjer doseže celo 40 odstotkov prebivalstva. Najnovejši “trg insulinske rezistence” z velikanskim potencialom pa se šele odpira v skupini moških in žensk v najboljših, torej tridesetih letih.
Toda kako je možno, da je insulinska rezistenca zajela toliko ljudi, medtem ko so se vneto zanimali za ljubezensko življenje Britney Spears? Določeni moški imajo večje tveganje že enostavno zato, ker si niso previdno izbrali svojih staršev. Pojav diabetesa v posameznih družinah poveča verjetnost rezistence, poveča pa se tudi, če niste pripadnik bele rase. Po eni oceni je kar polovica tveganja za insulinsko rezistenco dednega izvora. “Geni lahko vstavijo naboj v pištolo, vendar je okolje tisto, ki sproži petelina, ” pravi dr. Lenhard. Prst na sprožilcu pa je po vsej verjetnosti zalit.
Povezava med maščobo in insulinsko rezistenco je močna in znana. Med debelimi posamezniki jih ima 85 odstotkov določeno stopnjo insulinske rezistence. In obratno, tudi najmanjše zmanjšanje teže vodi v takojšnje poboljšanje delovanja insulina. Natančno ni znano, kako maščoba zmanjšuje insulinsko občutljivost. Najbolj strašna teorija: naš “špeh” je nekako živ. Maščevje ni inertno skladišče za shranjevanje energije. Ima sposobnost tvoriti rezistin, ki deluje negativno na sposobnost mišičnega tkiva, da se odziva na insulin.
Bolj ko je človek pretežek, več rezistina se tvori. Maščevje izloča tudi adiponektin, ki ima pozitiven učinek na insulinski odziv. Vendar debelejši ko je posameznik, manj se ga proizvaja. Končni učinek negativne povratne zanke: maščoba ustvari še več maščobe.
Telesna neaktivnost in ne samo njen maščobni stranski produkt verjetno igra pomem-bno vlogo v razvoju insulinske rezistence. Izvedeli smo že, da služi insulin kot nekakšna prepustnica na poti glukoze v celico. Ko pa je glukoza že notri, je nemočna, saj brez pomoči kemičnih vratarjev IRS-1 in GLUT-4 ne najde svojega sedeža. In prav tu zaidejo neaktivni moški v težave. “Telesna neaktivnost zmanjša količino in učinkovitost IRS-1 in GLUT-4, ” pravi Henrik Larsen. Pomanjkanje telesne vadbe lahko poveča količino proste maščobne kisline v krvi in pospeši odlaganje maščob v visceralnem maščevju (predel za popkom), kar prištevamo med vodilne osumljence pri razpletanju skrivnosti, kaj povzroča insulinsko rezistenco.
Preprečevanje insulinske rezistence je v osnovi precej enostavno: telovadi, shujšaj in jej zdravo. Že majhni napori na teh področjih obrodijo bogate zdravstvene sadove. Za primer vzemimo samo rezultate programa Diabetes Prevention (v prevodu: ‘preventiva pred diabetesom’), v okviru katerega so izvedli klinično študijo na več kot 3000 ljudeh z insulinsko rezistenco. Ugotovitve so pokazale, da je zmanjšanje teže za 7 odstotkov (približno 6 kilogramov pri 90-kilogramskem moškem) skupaj s polurno hojo pet dni na teden zmanjšalo tveganje za diabetes (sladkorno bolezen) za 58 odstotkov. Če ugotovite insulinsko rezistenco pravočasno, se lahko izognete diabetesu, srčno-žilnim boleznim in infarktu.
Marko Rauzek je upošteval svarilo.
Potreboval je nekaj dni in zbral vso svojo odločnost in trmo in se podal novemu cilju naproti - drastičnemu izboljšanju svojega življenja. “Možnosti, da bi končal z diabetesom in da bi se moral večkrat na dan zbadati, nisem sprejel, ” pravi Rauzek. Takoj se je posvetil rutinski vadbi, ki je združevala dvigovanje uteži šest dni v tednu in tek pet do dvanajst kilometrov trikrat na teden. “Prvi dan sem pretekel do konca ulice, polovico sem pretekel, ne da bi se vmes ustavil. Naslednji dan sem lahko pretekel še dve hiši dlje, ” pravi Marko. “Tako sem meril svoj napredek. ”
Medtem ko je pripravljal svoje celice, da so zopet postale energijsko lačne, je Marko pregledal tudi svojo prehrano. Odrekel se je basanju nezdravo hrano, prenehal je piti pivo in prisegel, da ne bo več niti poizkusil pečenega krompirja in belega kruha. Namesto tega je začel jesti veliko več zelenjave in sadja, lahkega sira in polnozrnatega kruha. Namesto rdečega mesa je zdaj jedel ribe. “Prvič v življenju sem združil dieto s telesno vadbo. V prvih štirih mesecih sem izgubil skoraj devet kilogramov na mesec, ” pravi Rauzek. “Ko sem obiskal osebnega zdravnika, skoraj ni mogel verjeti. ” Napredek je bil viden tudi v Markovi krvni sliki: trigliceridi so padli pod 1, 12, LDL je padel, HDL narasel, krvni sladkor pa potonil na 4, 7. Težo je ustalil pri 100 kilogramih s 17 odstotki telesne maščobe.
Po vrnitvi v formo je Rauzek spet odkril potrebo po tekmovanju. Lani je pretekel svoj prvi mali maraton in si prislužil črni pas v taekwandoju. “Ponosen sem na svoj uspeh, ” je povedal, “in povem vam, najlažji način, da shujšate za 54 kilogramov, je, da se nikoli ne zredite. ”
Jim Gorman