Kaj imata skupnega Gvineja in Nemčija? Obe državi sta na področju ščitnice deželi v razvoju. Čisto vseeno je, ali gre za črno celino ali razvito evropsko državo – prebivalci obeh dežel trpijo za pomanjkanjem joda. Vsak tretji odrasel Nemec ima zaradi tega povečano ščitnico. Preberite si nekaj napotkov, kaj v tem primeru storiti.
Na laseh, nohtih in koži se pokažejo prvi znaki
Ščitnica je nekakšna hormonska tovarna, ki leži tik za sapnikom ter tik pod grlom. Zdrava tehta med 18 (pri ženskah) in 25 grami (pri moških) in je čisto mehka ter komaj otipljiva. Iz joda, ki ga zaužijemo s hrano, in določenih beljakovinskih gradnikov proizvaja hormone, ki nadzorovano sodelujejo v celotni presnovi.
Pomanjkljivo delovanje:
Če telesu primanjkuje joda, žleza proizvaja premalo ščitničnih hormonov. To ima lahko resne posledice predvsem v nosečnosti. Pomanjkanje joda pri materi lahko povzroči pomanjkljivo delovanje otrokove ščitnice. Tudi pomanjkanje joda v otroštvu pospešuje nezadostno razvitost organa, posledica pa je pomanjkljivo delovanje v odrasli dobi.
Znaki:
Zunanji znaki so izpadanje las, ekstremno mehki lasje, lomljivi nohti, prepotena in mehka koža ter otekle goleni. Značilno je tudi nihanje razpoloženja, utrujenost čez dan, pridobivanje teže in zaprtje.
Tudi če vsi simptomi ne kažejo na bolezen ščitnice, vam mora vaš osebni zdravnik nujno pregledati ščitnico. Najpomembnejši ukrep – predvsem pri ženskah – je uravnotežena, z jodom bogata prehrana (glejte tabelo spodaj) in pozneje odmerek hormona L-tiroksin.
Dejstvo je, da približno šest milijonov Nemcev trpi zaradi povečane ščitnice. Ženske so prizadete približno petkrat pogosteje kot moški. Prav neizpolnjena želja po otroku je pogosto znak za obolelo ščitnico.
Spočetje lahko trajno zmotita tako pomanjkljivo kot tudi čezmerno delovanje ščitnice in tako povzročata neplodnost in spontane splave.
Ženske bolezni:
Pri čezmernem delovanju ščitnica proizvaja prevelike količine hormonov tiroksina in trijodtironina. Presnova se pospeši in vsi procesi v telesu se odvijajo hitreje kot sicer. Najpogostejši sprožilec je 'Morbus Basedow' (avtoimunska bolezen), ki nastopi predvsem med 20. in 40. letom starosti in prizadene ženske petkrat pogosteje kot moške.
Vzroki zanj:
Imunski sistem pomotoma proizvaja protitelesa, ki povzročajo čezmerno delovanje ščitničnih hormonov. Tipičen znak so tudi spremembe na očeh.
K zdravniku:
Takojšen in neboleč pregled z odvzemom krvi pri vašem osebnem zdravniku bo pokazal, ali ščitnica deluje nepravilno. Ultrazvočna preiskava ali scintigrafija bo potrebna, če bo zdravnik ugotovil, da je ščitnica povečana.
Golšavost:
Kadar ščitnici primanjkuje joda, se poveča. Poleg težav s požiranjem in dihanjem se lahko v teh novih tkivih ustvarjajo vroči in hladni vozli.
Pozor pred rakom:
Hladni vozli so neaktivno tkivo, ki ne proizvaja hormonov. Pri vsakem 20. bolniku pa se iz njih razvije rak. Maligni tumorji najpogosteje nastopijo med 30. in 60. letom, pri ženskah trikrat pogosteje kot pri moških.
Nežen operativni poseg:
Pri vročih vozlih pa se ustvari tkivo, ki proizvaja preveč hormonov. V Nemčiji zaradi te težave vsako leto operirajo približno 20. 000 pacientov. Zahvaljujoč endoskopu pušča poseg le zelo majhne brazgotine. Moderni nevro monitoring pa zmanjšuje tveganje, da bi pri tem poškodovali glasilke.
Terapija:
Pri začetnem povečanju ščitnice pomaga radiološka terapija z jodom. Odvečno tkivo odstranijo s požiranjem sevalne kapsule. Za preostalo telo je postopek nenevaren, ker ščitnica tako rekoč 'posrka' jod.
Priporočeni dnevni odmerki joda
Dojenčki do 4. meseca: 40 µg
Dojenčki od 5. do 11. meseca: 50 – 80 µg
Otroci od 1 do 9 let: 100 – 140 µg
Otroci od 10. leta: 180 – 200 µg
Odrasli do 50. leta: 180 – 200 µg
Odrasli od 51. leta: 180 µg
Nosečnice: 230 – 260 µg
Doječe matere: 230 – 260 µg
Morska riba – najbogatejša z jodom
Vahnja, morski losos: 250 µg (jod v 100 g užitnega deleža)
Polenovka: 120 µg
Rdeči okun: 80 µg
Špinača: 15 µg
Kokošje jajce: 10 µg
Mleko: 9 µg
Redkvice: 8 µg
Krompir, ovseni kosmiči: 4 µg
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
