Pismo slovenskega tekača: Kako mi je uspelo preteči maraton

Pisalo se je leto 1988, ko sem služil vojsko v JNA. To je bilo tudi zadnje leto, ko sem na vsakdanjih obveznih jutranjih telovadbah še aktivno tekel. Do takrat mi je bil tek izmed vseh športov zelo ljub, saj sem se z njim poleg kolesarstva zelo rad ukvarjal. Zlasti zato, ker sem bil v osnovni šoli in pozneje v srednji med najhitrejšimi v svojem razredu. Žal vidnega uspeha na kakšnem tekmovanju, ki sem se ga prek šole udeleževal, nisem nikoli dosegel. Toda globoko v sebi sem imel vedno dober občutek, da dobro tečem. In to trdim še danes.

Tek sem po šoli čisto zanemaril. Za dolgo pa se mi je tek zameril po služenju v JNA. Oficirji niso imeli nikakršnega razumevanja do nas vojakov in so nas na telovadbo gnali kot kakšno živino. Za njih smo bili samo številke in nobene možnosti ni bilo, da ima zaradi njihove stroge discipline pri 'fizkulturi' kateri vojak lahko kakšne težave, npr. vnetje mišic (muskelfiber). In tako smo tekli vsak dan s hudimi bolečinami v nogah. Bilo je res grozno in tek sem zasovražil. Kaj bi takrat dal, da bi lahko počival vsaj kakšen dan!

Zakaj sem se odločil napisati ta članek? Po 23 letih sem zopet občutil podobno bolečino v mišicah, ker ponovno tečem. Toda zaradi tega teka danes nikakor ne mislim več pustiti. Udeležil sem se celo 16. Ljubljanskega maratona (na 21 km), ki je bila moja prva resnejša javna udeležba in največji športni podvig v teku. Želim si, da ne bi bil tudi zadnji.

Da sem po toliko letih zopet obul tekaške copate, ima največ zaslug moj sosed Rasto, ki je bil tako dobra duša, da me je znal na prefinjen in spontan način motivirati za tek in mi svetovati pri nakupu opreme. Je moj veliki vzornik. Še posebej pa moram poudarit, da me je od vsega skupaj še najbolj motiviralo to, da sem ga skoraj vsak dan srečeval, ko se je mimo naše hiše odpravljal na tek v gozd. Ko se je vračal domov s teka, pa je bil videti ves zadovoljen. To se mu je od daleč videlo. Po tiho sem si želel, da bi bil tudi jaz v njegovi vlogi.

Da je tek pri meni ponovno oživel, je vzrok vse večja ozaveščenost pri skrbi za zdravje, s katerim zadnja leta nisem bil zadovoljen. Zdaj si nikakor ne morem misliti, da sem tek toliko časa zanemarjal, saj sem imel ves čas, odkar živim v Črnučah, pred očmi idealne pogoje za tek, pa jih nisem in nisem hotel videti. Namreč le 100 metrov od hiše, kjer stanujem, je čudovit gozd, ki človeku ponuja svojo bogato lepoto narave v vseh letnih časih.

Do zdaj sem v gozd hodil le na sprehode s psičkom. Ko sem hodil po kakšni lepi potki, na katero je čez drevesne krošnje posijalo sonce, sem velikokrat imel v mislih, kako lepo bi bilo, če bi tudi tekel po njej. A to se dolga leta ni in ni zgodilo.

Leta pa so minevala vse do letošnjega marca, ko sem po spletu okoliščin spet začel teči. Vse enkrat pride na vrsto. Kupil sem si tekaško opremo (superge, tekaške hlačke, majico) in začel teči. Rad bi poudaril, da je časovno gledano tek v veliki prednosti pred vsemi drugimi športi, saj človeku, ki ima službo in družino, ne vzame veliko časa, da bi ga kdo predolgo pogrešal. Pa še vedno ostane kar nekaj časa za druge dejavnosti in opravila pri hiši. In to mi je bilo zelo všeč. Medtem pa za kolesarjenje porabiš po tri do štiri ure, če hočeš kaj od tega imeti. Zato sem ga začasno opustil.

Po vseh teh letih, ko nisem tekel, so bili prvi pretečeni kilometri tako fenomenalni, da sem se počutil, kot da letim! Počutil sem se tako 'živega', kot se nisem že dolgo. Priznam, da so bilo začetki zelo težki. Le močna volja je bila tista, ki je odločila, ali bom še nadaljeval. Najbolj sem si želel, da me ne bi spet bolele mišice, saj je bil spomin na JNA še vedno zelo živ. Ker sem bil zelo previden, mi je zelo dobro uspelo nadaljevati tek brez prekinitev, saj bolečin ni bilo. Najprej sem tekel le dvakrat na teden po 30 minut. Približna razdalja pa je bila od 4 do 5 kilometrov. Ker mi je v pljučih primanjkovalo zraka, srce pa mi je divje razbijalo, sem se moral med tekom večkrat ustaviti in počivati.

Moj prvi cilj, ki sem si ga zadal, je bil, da brez prekinitve pretečem razdaljo dveh krogov. Po treh mesecih mi je to tudi uspelo, zato sem se odločil, da progo vsak mesec povečam za en krog. Na koncu sem pristal pri eni uri neprestanega teka in pretečenih približno 10 kilometrih trikrat na teden. Brez težav bi pretekel še kakšen krog. Počutje je bilo odlično, prav tako zdravje. Začel sem prebirati literaturo o dodatnem prehranjevanju in dodajanju elektrolitov, saj pri teku zaradi znojenja izgubimo kar nekaj tudi dobrih stvari. Naučil sem se marsikaj. Zaradi teka sem spremenil oz. povečal vnos tekočin v telo, ki mi je prej delal precejšne preglavice. Posledica tega je bila dehidracija telesa in večkratno nastajanje ledvičnih kamnov.

Pri tem naj omenim zelo pomemben uspeh, ki se je pokazal že kmalu po začetku teka. Zaradi povečane aktivnosti sem spontano izločil kar nekaj ledvičnih kamenčkov, ki bi jih sicer moral odstranit ultrazvočno. Zato sem bil še bolj odločen in vztrajen pri teku. S svojim športnim udejstvovanjem sem spremenil tudi prehranjevalne navade. Začel sem uživati manjše obroke, postal sem previdnejši pri izbiri hrane in pijače. Pri tem sem svojo telesno težo ohranil na istih kilogramih kot pred začetkom teka. Moje telo pa je doživelo spremembe v mišični masi, kar mi je bilo še posebej všeč. Če sem bil po službi kakšen dan utrujen in moj dan ni bil ravno idealen, sem se vseeno potrudil in odšel v gozd. Vračal sem se kot zmagovalec. Tudi misli, ki sem jih imel čez dan v glavi, so se mi v eni uri treninga izkristalizirale, s treningov sem prihajal domov zadovoljen in miren v duši. Pogosto med tekom premlevam dogodke in iščem rešitve, ki se pozneje izkažejo za koristne. Hkrati pa se zberem za tek. Tudi vremenske preglavice me ne ustavijo.

Poseben užitek je tek po dežju. Takrat je zrak še bolj čist in tudi dihanje je lažje. Včasih se je treba prisiliti in disciplinirati. Drugače ni želenega uspeha. Nikakor pa tek ni obsedenost, ki bi ji moral vse podrediti. Tečem predvsem zato, da normalno živim. Tek mi pomeni predvsem sredstvo za boljše počutje, za urejeno, pametno, disciplinirano življenje. Še v začetku letošnjega leta si ne bi mislil, da bo tek postal del mojega vsakdana. Velike zasluge ima tudi moja žena, ki mi ob vrnitvi s treninga ljubeznivo pripravi različne vitaminske napitke in pri tem poskrbi, da družinsko življenje teče nemoteno. Velikokrat se zgodi, da medtem ko jaz tečem, ona pripravlja kosilo. Ko se vrnem domov, je kosilo že na mizi. Kaj bi si lahko želel še lepšega?

Ob vsem tem dogajanju sem postal zelo samozavesten pri svojih nadaljnjih tekaških ciljih in odločitvah in se pogumno prijavil na Ljubljanski maraton. Nikoli si ne bi mislil, da se bom kdaj v življenju odločil za tak korak. Treba ga je bilo še uresničiti. Nekdo mi je rekel, da sem zmagal že samo s tem, da sem se na maraton prijavil. In prav je imel, saj to res ni kar tako. To, da sem se prijavil, me je še dodatno motiviralo pri svojem vsakdanjem ritualu in svojo telesno pripravljenost sem samo še stopnjeval. Ko sem odpeljal nekaj 100 kilometrov s kolesom, sem občutil, kakšno moč je s tekom pridobilo moje telo – npr. za premagovanje največjih vzponov, ki se jih lotijo samo dobro pripravljeni kolesarji. To se je najbolj pokazalo, ko sem brez večjih težav premagal vzpon na Mangart, na katerega sva se odpravila skupaj s sodelavcem. Bil sem zelo zadovoljen sam s seboj. Moje zadovoljstvo pa se je odražalo tudi v družini.

Kmalu pa se je moje zadovoljstvo spremenilo v nočno moro. Naredil sem hudo napako, ki me je skoraj stala udeležbe na Ljubljanskem maratonu. Zaradi svojega dobrega počutja sem se nenadoma odločil, da na zavodu za transfuzijsko medicino darujem kri. To je bilo moje jubilejno 20. darovanje, ki si ga bom zapomnil za vse življenje. Že drugi dan po darovanju krvi se je moje zdravje tako poslabšalo, da sem komaj živel. Bilo me je groza in verjetno na darovanje krvi ne bom šel še nekaj časa. Pozneje sem izvedel, da je bil vzrok za to moja visoka stopnja športnega življenja, ki je bila na meji pretreniranosti. S krvjo sem dobesedno 'odplaknil' več kot 20 odstotkov svoje telesne pripravljenosti. Do maratona pa je bilo samo še dobre tri tedne. Spraševal sem se, kaj naj storim. Ali naj na maraton sploh še pomislim ali se mu odpovem? Grozno, kako pestro je pri naši hiši življenje!

Začel se je hud boj, da si izboljšam kri in da v čim krajšem času zopet pridem do normalnega počutja. Trajalo je skoraj 10 dni, da sem prišel k moči in začel trenirati. Bil sem pomirjen in boljše volje, saj je bila možnost, da se maratona udeležim, spet realna. A zdravje še daleč ni bilo več takšno, kot bi si želel. Zaradi tega sem bil vidno razočaran. Kljub vsem težavam sem si še vedno zelo želel odteči svoj maraton. Posluževal sem se informacij v zvezi z dodatki k prehrani, pa tudi s samo hrano sem se dobesedno basal, da sem pridobil moč ter vzpodbujal telo z obrazno jogo, ki sem jo našel na internetu.

Kljub vsemu trudu se je telo počasi odzivalo, zahtevalo je svoj čas. Časa pa je bilo do maratona vse manj. Težav z zdravjem je bilo kljub vsemu trudu vse več in možnosti za start na letošnjem ljubljanskem maratonu so bile še vedno majhne. Z močno voljo in veliko željo sem vseeno vztrajal. In na koncu zmagal! Končno je prišel dan D, ki sem ga nestrpno pričakoval. 'Dvignil' sem svojo štartno številko in dočakal maraton. Spraševal sem se, ali je to sploh mogoče? Veselil sem se kot majhen otrok! Zdaj sem vedel, da bom kljub težavam, ki sem jih še vedno imel, prišel na zastavljen cilj.

Na dan maratona sem imel odlično spremljavo. Ker moja žena zaradi družinskih obveznosti ni mogla z mano na Kongresni trg, jo je zamenjal moj sodelavec Robi, ki je tudi odličen tekač, plemenit in spoštovanja vreden človek. Ne bi si mogel boljše zamisliti tega dne. Treba je bilo samo še priti na cilj. Start je odlično uspel, vzdušje od progi pa je bilo neprecenljivo. Vreme kot nalašč za tek; oblačno in približno pet stopinj Celzija. Kar poletel bi, če bi lahko. Tudi če ne bi prišel na cilj, sem že na samem začetku maratona doživel nekaj, česar ne znam opisati z besedami. Telo je odlično funkcioniralo, svojo vlogo je imel seveda tudi adrenalin. V trenutku so izginile težave s kašljem, o kihanju in smrkanju ni bilo nobenega sledu. Odlično sem se počutil in tekel svoj tempo, katerega mi je pomagala konstantno držati mlada punca, ki se mi je pri teku pridružila, moj tempo pa ji je bil všeč. Očitno je bilo, da ima z maratoni veliko izkušenj, zato sem se je držal tudi jaz. In tako sva tekla skoraj celo progo skupaj.

Po 50 minutah teka sem presegel magično mejo 10 kilometrov, ki sem je bil vajen teči na svojih tekih. To je bilo res hitro. Začela pa se je psihološka borba, saj nisem bil še niti na polovici proge. Dolga pot je bila še do cilja. Telo je še vedno čudežno delovalo, bil sem zadovoljen, da s tako lahkoto tečem. A to je bilo žal le do 15. kilometra, ko sem v kolenu nenadoma začutil ostro bolečino. Iz kilometra v kilometer se je samo še stopnjevala. Zmanjšati sem moral tempo teka in se s pogledom v hrbet ženske, ki me je do zdaj spremljala, posloviti. Žal mi je, da se ji nisem mogel niti zahvaliti za odličen tempo in na samo motivacijo med tekom. Ko sem pritekel na Dunajsko cesto, je bila še samo ravnina te ceste, ki me je ločila do cilja. Približno 3 kilometre in pol. Pomislil sem, da sem praktično že na cilju.

A pot, ki mi je manjkala do cilja, nikakor ni bila enostavna. Ravnina se je vlekla v neskončnost, moči so mi zaradi bolečin začele pešati. Trda podlaga asfalta mojim nogam ni bila prav nič po godu. Prvič sem se ustavil na stojnicah z vodo. Takrat sem še bolj začutil bolečino v kolenu in prvič resno pomislil, da zaradi nje predčasno končam maraton. Z ne vem kakšnim razlogom sem svoje telo ponovno pognal v tek. Mogoče zato, da bi se prepričal, ali naj res končam ali ne? Takoj sem videl, da so bolečine med tekom znosne in zato sem nadaljeval! Misli pa so bile prazne, videl sem samo tekače pred seboj in jim slepo sledil. Ko je pri Bavarskem dvoru mimo mene pritekel kenijski tekač (ki je na maratonu zmagal) in me prehitel za en krog, pa sem začutil, da iz sebe lahko iztisnem še več moči. To se je dogajalo avtomatsko, ne da bi se tega sploh zavedel.

Kako zakomplicirano je lahko naše telo! Le kdo bi to razumel? Do cilja je bil le še kilometer. Pretekel sem ga z neverjetno hitrostjo, čudil sem se samemu sebi, od kod mi nenadoma vsa ta moč, o bolečini ni bilo ne duha ne sluha. Počutil sem se, kot da bi pravkar začel teči. Kar nenadoma sem pred sabo zagledal cilj in zmaga je bila moja! Žal z grenkim priokusom, ki ga čutim še danes. Še dobro, da se je vse skupaj tako dobro končalo. Nekdo zgoraj me ima res RAD in mi vsak dan kaže poti, ki se jih moram še naučiti.

Na mobitel sem kmalu po tem, ko sem pretekel ciljno črto, dobil sms organizatorja, da sem progo pretekel v času 2:00:16! Bravo, JAZ! Aja! Pa še to! Na Facebooku me je čakalo presenečenje: Matic, ki je profesionalni fotograf, me je fotografiral in mi na zid nalimal super fotko!

Res je lepo živeti!

Roman iz Ljubljane

•    Želite deliti svoje izkušnje z nami tudi vi? Pišite nam na aktivni.si@adriamedia.si.

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?