Spremembe, po katerih boste prepoznali, ali je oseba v hudi stiski

Spremembe, po katerih boste prepoznali, ali je oseba v hudi stiski (foto: Becca Correia | Pexels) Becca Correia | Pexels
23. 2. 2021

Včasih je težko prepoznati, da je oseba v hudi stiski.

Kot zunanji opazovalec namreč težko z gotovostjo vemo, kaj oseba misli ali čuti, zato se lahko za­našamo zgolj na sklepanje na podlagi tega, kar nam nekdo pove, ali posa­mezne znake razberemo iz vedenja.

Največkrat lahko stisko prepoznamo po tem, da se začne oseba drugače obnašati, kot se je sicer.

To pomeni, da moramo prepoznati spremenjeno ve­denje, razpoloženje ali druge znake.

V nekaterih okoliščinah spremembe še težje prepoznamo.

Pri otrocih in odraščajočih mladostnikih, ki se no­vih vedenj šele učijo, je težko razločiti, kdaj so spremembe nekaj normalne­ga (normativnega) in pričakovan del zorenja, kdaj pa kažejo na stisko ter opozarjajo, da z osebo nekaj v redu.

Prav tako so spremembe normalen del nekaterih življenjskih dogodkov, včasih so tudi majhne in subtilne (to­rej težko opazne).

Zato sprememb v vedenju pogosto ne prepoznamo kot opozorilnih znakov in/ali razloge zanje napačno pripiše­mo zunanjim okoliščinam.

Spremembe, na katere bodimo pozorni

Opazno spreminjanje razpoloženja:
  • Občutljivost in depresivno razpoloženje
  • Izražanje občutkov obupa
  • Znaki tesnobe, vključno s povečanim nemirom
  • Izražanje občutkov ujetosti in nemoči
  • Pogosto menjavanje razpoloženja
  • Težave na miselnem področju
  • Nizka samopodoba, občutek ničvrednosti
Nenadne spremembe v vedenju:
  • Povečana zloraba alkohola in drog oz. poslabšanje po obdobju abstinence
  • Umik iz socialnih stikov s prijatelji in družino (občutki odtujenosti, biti v breme)
  • Neobičajno izražanje jeze, nerazumljiva jeza, agresivnost, cinizem, impulzivnost in razdražljivost
  • Opustitev dejavnosti, ki so osebo navadno veselile
  • Pomanjkanje motivacije in ciljev
  • Slabša koncentracija in težave v miselnih procesih

Kako pomagati

Kadar se vam zdi, da je nekdo v hudem življenjskem položaju ali morda v sti­ski, s katero se ne zna uspešno soočiti, lahko najbolj pomagamo z iskrenim in toplim odnosom, ki ga zgradimo z osebo.

Tak odnos vključuje sočutje in razumevanje ter daje občutek, da nam obstoj te osebe v našem življenju nekaj pomeni.

Pogovori o najtežjih življenjskih vprašanjih (mednje sodijo vprašanja o samomorilnih težnjah) niso preprosti. Če je možno, se poskusimo na takšen pogo­vor pripraviti, npr. tako, da si vzamemo čas, najdemo primeren prostor, poskr­bimo, da nas v tem času drugi ne motijo.

Pogosto se seveda zgodi, da se taki pogovori zgodijo nenačrtovano, kar jim v naših življenjih daje posebno mesto. Včasih se lažje iskreno pogovarjamo ob skupnih aktivnostih, npr. ob kartanju ali sprehodu. Posebno za moške je namreč lažje, če ima pogovor zaradi aktiv­nosti tudi zunanji okvir.

Pomembno je tudi naslednje ...

Namen vaše intervencije je spodbujanje pogovora.
Glavno vodilo pri posta­vljanju vprašanj mora biti, da ne smejo obsojati, ampak je potrebno z njimi usmerjati in dodatno motivirati pripovedovanje osebe.

S tem namreč gradite odnos z osebo. To je še posebno pomembno, ko človeka ne poznate.

Pomagajo lahko odprto postavljena vprašanja (tista, ki se začnejo s črko k), npr.:

  • Kako vidite to ...?
  • Kdaj je težje ...?
  • Kakšne načine reševanja ste že ubrali ...?
  • Kako mi lahko opišete polo­žaj ...?

V pomoč so lahko tudi neverbalni znaki, ki spodbujajo pripovedovanje – tudi trenutki tišine, ko lahko oseba zbere misli.

Kam po pomoč?

Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokov­no pomoč v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč.

Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika, ki vas lahko napoti do specialistične obravnave (znotraj zdravstva h kliničnemu psihologu ali k psihiatru, podporo pa lahko najdete tudi pri psihoterapevtih). 

Za mlade so na voljo tudi šolske svetovalne službe.

  • Pomoč za mlade je na voljo tudi na spletni strani www.tosem­jaz.net,
  • informacije pa tudi na www.e-tom.si in
  • za odrasle na www.nebojse.si.

Na spletni strani »Živ? Živ! Postaja za razumevanje samomora« so na voljo informacije za odrasle v stiski, za tiste, ki želijo pomagati, za žalujoče in za medije (www.zivziv.si).

Pomoč je na voljo še na:
  • 112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
  • 113 – Policija
  • 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
  • 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
  • 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro)
  • 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)
  • Prav tako so na voljo brezplačna svetovanja v Psiholoških svetovalnicah Posvet po celi Sloveniji: 031 704 707, info@posvet.org

Več si preberite v priročniku Pogovor o samomoru, Praktični priročnik za pogovor o najtežjih življenjskih vprašanjih

Preverite pa tudi: