Depresija je zelo huda bolezen, in prav v teh prazničnih dneh prizadene zelo veliko občutljivih ljudi. »Vsi so veseli, vsi rajajo, vsi dihajo s polnimi pljuči, tebi pa se zdi, da se boš utopil,« to je le eden od stavkov, s kakršnimi poskušajo depresivni ljudje ubesediti svoje stanje.
Kako prepoznam depresijo?
Vsi poznamo dni, ko nam nič ne gre od rok in se počutimo preobremenjene in žalostne. Jasno, to je del življenja. Če pa ta pobitost traja dlje časa – in jo čutimo kot nekakšno notranjo zavoro, ne bo odveč, če postanemo pozorni. Prehod iz duševnega slabega razpoloženja v depresijo je večinoma zelo tekoč. Za depresijo je značilno, da nimamo volje do ničesar, prav vsaka stvar nam je odveč in v vse se moramo priliti.
Slab spanec, strah ...
Prizadeti se počutijo v dvomih, izžete, prazne in brez volje. Kot da bi depresija nanje legla kot nekakšna svinčena odeja. Običajno slabo spijo, se težko osredotočijo, strah jih je, morda imajo tudi samomorilske misli, bolečine v hrbtu in trebuhu. Težko opravijo tudi najlažje naloge. Vzroki so lahko psihičen pritisk, negativne izkušnje (denimo izguba ljubljene osebe), pa tudi kronično obolenje ali genetska nagnjenost.
Kako se počuti depresiven človek?
Večina ljudi sicer razmišlja, da bi moral depresiven človek samo pod hladno prho in “priti k sebi” ter nato pogledati na pozitivne plati življenja. Vendar na žalost ne gre tako. Depresija namreč ni znak neke šibkosti ali mehkužnosti, temveč je dejansko bolezen. Pojavi se lahko v vsakem trenutku. Deluje na celoten organizem. Nastane v možganih, med drugim zaradi pomanjkanja serotonina, zaradi česar je motena izmenjava informacij med živčnimi celicami.
Najhujši pri tem je občutek, da nikoli ne bo bolje. Pridruži se še globok strah, da nas bodo drugi zapustili ali pa da bo bolezen vplivala na delo. Mnogi tako kar nekaj časa skrivajo svoje stanje.
Kako lahko pomagam?
Za sorodnike je pomembno, da vedo za obstoj bolezni in se o tem pogovarjajo s prizadetim. Te je običajno tudi sram oditi k zdravniku in sorodniki se lahko denimo ponudijo za spremstvo.
Bolezen se zdravi predvsem s tabletami in psihoterapijo. Mnogi pacienti odklanjajo antidepresive. Toda bojazen, da lahko ta zdravila povzročajo odvisnost ali pa da spremenijo osebnost, je neosnovana. Prav nasprotno: pogosto pomagajo prizadetemu do takega stanja, da se je sposoben o svoji bolezni pogovarjati v terapevtski skupini, poskrbijo pa tudi, da se uravnovesi prenos elementov v možganih.
Depresivnim ljudem tudi prav nič ne pomagajo stavki, da bo jutri že bolje. Prav nasprotno: prevzame jih občutek krivde, ker “ne delujejo”. Niti ni primerno govoriti o svojih izkušnjah. Bolje je, da ostanete odprti, prisluhnete osebi in ji daste vedeti, da ste z njo in boste ob njej tudi v težkih obdobjih.
Ko se partner vpraša: »Kaj pa jaz?«
Pogosto pride do točke, ko je dovolj tudi najpotrpežljivejšemu partnerju ali sorodniku. To je povsem normalno! Vedeti morate, da tako kot vi niste krivi za bolezen, tudi depresivne osebe ne morete pozdraviti sami! Ljubezen in naklonjenost sta pomembna, vendar pri tem ne pozabite nase. Povlecite meje in skupaj poiščite pomoč v različnih terapevtskih skupinah.
L.T.D
Preberite še: Nataša Grof, univ. dipl. psih.: Najbolj nam bo pomagalo, če sprejmemo, da je stres v določeni meri nujen in okej ali Kaj je v ozadju kroničnih glavobolov?
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
