Kako je ZARES biti prvič mama? Resnična zgodba

Kako je ZARES biti prvič mama? Resnična zgodba (foto: Profimedia) Profimedia
28. 3. 2022

"Moji otroci so stari med 2 in 8 let. Res je, da sem zaposlena mama, ampak moj največji izziv v učenju ni bil četrti otrok, ampak prvi."

"Biti mama čisto prvič je težko. ZELO težko. Ker prvič ...

NE VEŠ, KAJ SPLOH POČNEŠ

Prepričana sem bila, da bom s porodom pridobila tudi malo starševske modrosti in se mi bo marsikaj razjasnilo. Namesto tega pa prvič postati mama izgleda kot epizoda v seriji Preživetje v naravi, saj moje prsi gorijo od bolečine in moj sotekmovalec ne govori istega jezika, ampak samo joka. 

Vse skupaj je bilo na začetku še huje, ko je sin jokal in jokal, tašča (veteranka vzgoje otrok) pa me je vprašala, zakaj joka. Nimam pojma, in če ti nimaš pravega odgovora potem sem v težavah. 

Prav zares nikoli ne postaneš ekspert za dojenčke in otroke, a z izkušnjami zgradiš samozavest, se naučiš kakšnega trika in postane ti vseeno, da nihče pravzaprav zares ne ve, kaj počne. 

IMAŠ VELIKO ČASA ZA RAZMIŠLJANJE

Pri prvem otroku ostane veliko časa za razmišljanje o tem, ali bo otrok v življenju uspešen, kljub temu da trenutno zaspi samo z dudo, ali ste dovolj prisotni pri njegovem razvoju, delate vse po navodilih ... 

Pri vsakem nadaljnjem otroku tega časa ni. Meni je to pomagalo postaviti osebne meje in se jih držati. 

VELIKO JE PRESENEČENJ

Dojenje se ne sliši nič težkega, dokler ni tu dojenček, ki ga moraš nahraniti. In zdi se, da imajo dojenčki poseben čut, s katerim zaznajo, kdaj mama zaspi in takrat se prebudijo. Ne glede na to koliko zgodb o vzgoji boste slišali pred tem, bo vaša prava učiteljica šele lastna izkušnja. 

VSAKA NAJMANJŠA STVAR BO TRAJALA VEČNO

Pri prvem dojenčku si ne moreš zamisliti, kako bo z njim potem, ko malo zraste. Ko že 36-krat v isti noči dojiš si ni težko misliti: To je to, takšno bo sedaj moje življenje. Bojiš se, da nikoli več ne boš spal več kot uro ali dve, da se boš znova in znova prebujal v luži mleka, ker si pač izbral takšno pot. 

In nihče te ne more prepričati v nasprotno. 

NASVETI DEŽUJEJO Z VSEH STRANI

Ko prvič postaneš starš, se vsi čutijo dolžne, da ti podajo kakšen nasvet. In s tem mislim zares vsi: nakupovalci v trgovini, frizerka, mimoidoča mama na cesti, potnik na avtobusu, vsi družinski člani, znanci, prijatelji ... 

Mene so ljudje nenehno obveščali, da je moj otrok lačen. Začela sem dvomiti vase, čeprav sem vedela, da sem ga ravnokar nahranila. Prvič nimaš izkušenj, na katere bi se lahko oprl in s tem filtriral nasvete. 

VSE SE PRVIČ ZDI KOT APOKALIPSA

Prvi prehlad, prva infekcija, prva neubogljivost. Vse se zdi kot apokaliptičen film in nihče vas na to ne more zares pripraviti, niti jaz - mati 4 otrok. Ko se je moj najstarejši sin prvič zlagal, sem se zjokala. O tem sem povedala vsem prijateljem, ki so me tolažili, da to ni nič takšnega. 3 leta je star, zelo očitno sem zavozila pri vzgoji, sem odgovarjala. 

Čez čas (in če imaš še kakšnega otroka) pa ugotoviš, da imajo otroci svoja obdobja. Ne zato, ker bi jih narobe vzgojili, ampak ker so pač otroci. Prvič vse jemlješ zelo (preveč) resno.

Za konec naj vas opogumim z besedami moje sestre: otroški kaos ne bo trajal večno, in če pomisliš, kakšen bo čez 20 let božič, se vse poplača."
Jessica Cushman Johnston